avalon & lucien

for; avalon winchester

opazoval jo je od daleč, pred soncem varno skrit v senci visokega drevesa. načeloma na dan kakršen je bil ta ne bi nikoli zapustil svoje udobne temne vile, toliko želje po samoohranitvi je že še imel. čeprav mogoče to kar mu je preprečevalo, da bi preprosto zlezel nekam zelo visoko ter se nastavil sončnim žarkom, niti ni bila želja po samoohranitvi, temveč zgolj upanje na boljše življenje - da bo nekoč dejansko dobilo nek smisel, pa kakršen koli ta že bo. do takrat, ko se bo to končno zgodilo - če se bo - pa bo moral preprosto potrpeti ter si omisliti nek hobij, ki se ga ne bo tako hitro naveličal. in če se je resnično poznal tako dobro, kot je bil prepričan da se pozna, je ravno v tistem trenutku strmel vanj. deklet je imel sicer na splošno kar hitro čez glavo in jih je prenašal le tako dolgo dokler je imel od njih kaj koristi, ampak tokrat je bila situacija povsem drugačna kot običajno. še vedno se je spominjal dogodkov izpred nekaj let, ko se je na nek način spoprijateljil z lovcem, ki ga je nato poskušal ubiti takoj ko so njegovi zaostali možgani dojeli, da je lucien vampir. celotna stvar je bila velika napaka in je po njegovem mnenju kar klicala po maščevanju. sicer si tega ni ravno zares želel - že dolgo si ni zares želel ničesar - vendar pa je bil nek cilj in cilji so bili definitivno potrebni če ni želel umreti od dolgčasa.

počakal je toliko, da se je sonce spustilo za obzorje ter je nevarna svetloba izginila iz plaže, nato pa počasi stopil proti dekletu. pri tem se ni trudil biti pretirano tih, navsezadnje je želel biti opažen. obstal je kakšne tri metre za njo z mirnim nasmeškom na obrazu ter jo preračunljivo premeril. bila je kar čedna osebica, čeprav je imel v svojem življenju seveda opravka tudi s precej lepšimi ženskami. "ne bi rekel, čeprav se mi definitivno zdiš nekoliko znana." je sproščeno odgovoril na njeno vprašanje, ter nekoliko nagnil glavo. "in ja, ljudem se navadno takole prikradem za hrbet. še posebej če gre za čedna dekleta, ki se zdijo nekoliko osamljena." stopil je nekaj korakov naprej, ter obstal kakšen meter proč od nje. "uživaš v samoti ali na koga čakaš?" se je nato mirno pozanimal.