january & lucien

dan se je začel prelepo - z gostimi temnimi oblaki, ki so prekrili sonce, kar je bila tudi edina stvar ki jo je lucien v tistem trenutku potreboval. sicer so bili za vampirja izhodi sredi dneva več kot le malce nevarni, vreme se navsezadnje spreminja zelo hitro in nobeno presenečenje ne bi bilo če bi dež kar naenkrat zamenjalo toplo - ter smrtonosno - sonce. vendar pa lucienu ni bilo pretirano mar za to, prav tako kot mu zadnje stoletje ni bilo pretirano mar za karkoli drugega. bil je zdolgočasen, otopel in naveličan nesmrtnosti ter vseh omejitev - se pravi ne-omejitev - ki jih je le ta prinesla. večino časa ni vedel kaj bi sam s seboj in ko mu je po kakšnem čudežu uspelo najti nekaj kar ga je vsaj približno navdušilo, je bilo stanje zadovoljstva vse prekratko. kar pa kljub vsemu še ni pomenilo, da je bil pripravljen umreti. zato je sam s seboj sklenil kratek kompromis; po najkrajši poti se je odpravil v gozd, kjer ga sončni žarki nikakor ne bi mogli doseči v zadostni meri da bi se spremenil v gorečo baklo. počasi je stopal po uhojeni ter že poznani potki in ravno je hotel zaviti k ruševinam, ko je njegovo pozornost nenadoma pritegnil top zvok. glavo je povsem refleksno nagnil nekoliko na desno, nato pa spremenil smer in dobro minuto pozneje obstal za svetlolasim dekletom z slušalkami v ušesih. videti je bila povsem človeško, vendar pa ga je od tega prepričanja več kot uspešno odvrnilo pred kratkim podrto drevo, ki je bilo skoraj zagotovo izvor zvoka ki ga je zvabil na kraj na katerem je trenutno stal. "vedno izražaš svoj bes s podiranjem nedolžnih dreves?" se je pozanimal ter ustnice počasi uvihal v polnasmešek, ki je več kot uspešno sporočal da ga celotna situacija zabava.