lucia & lucien & mackenzie

na obletnico ustanovitve je prišel ker... no, pa saj še sam ni vedel zakaj natančno. shadowlanda ni nikoli štel za svoj dom in dejstvo je bilo, da mu ni bilo niti malo mar kako ter kdaj je mesto nastalo. v dogajanje se ni nikoli trudil vključiti in povsem všeč mu je bilo, da so ga imeli ljudje za vzvišenega poslovneža, ki se ni nikdar prikazal na različnih prireditvah ter je po osnovnih opravkih pošiljal svojo osebno pomočnico. tokrat pa... nekaj ga je pripravilo do tega, da je z dežnikom v roki zakorakal skozi vrata in se počasi odpravil proti staremu kulturnemu domu. ko je naposled obstal pred ogromno zgradbo, ga je obdajal vesel klepet množice ljudi - ter neljudi - ki so se poskušali čimprej spraviti z dežja, ter so tako pred glavnimi vrati ustvarili precejšen dren. lucien je zavil z očmi in pomislil, da bi ljudi preprosto podrl kot keglje ter se mimo njih prebil v notranjost. vendar pa je po kratkem pregledu neba ki mu je razkrilo, da ni niti najmanjše možnosti, da bi se sonce kaj kmalu pojavilo, to misel odgnal. resnično ni želel ponovitve tiste epizode izpred 300 let, ko so meščani nekega mesta prišli na njegova vrata trkat oboroženi z gorečimi baklami ter vilami. tako je dobrih petnajst minut čakal pred vhodom, preden se je množica končno nekoliko razredčila, ter je lahko vstopil. prireditev je potekala v veliki slavnostni dvorani v drugem nadstropju in se je začela s petjem ameriške himne. nato pa je sledil županov govor, ki po vsej verjetnosti ne bi mogel biti bolj dolgočasen. kljub temu lucienu ni bilo pretirano žal, da je prišel. iz mesta na katerem je stal je imel odličen razgled nad množico v kateri je skoraj podzavestno pričel iskati svoje bodoče žrtve. še posebej všeč mu je bilo neko dekle, ki je dajalo vtis velike sanjačice ter je sedelo v kotu obdano s petimi prijateljicami. ravno se je namenil tja, ko so se luči nenadoma ugasnile in je v množico z veliko hitrostjo planilo deset zamaskiranih postav. vampirji, ki očitno niso bili ravno na tekočem s stvarmi, ki so se dogajale v tem mestu. jasno je, da jih bo nekaj - pa naj bo to lovec ali čarovnik - prej ali slej spremenilo v prah in lucien resnično ni imel namena čakati, da ga kdo zamenja za napadalca ter zabode zgolj zaradi tega ker je vampir, ter se je tako zelo hitro 'izbrisal' iz prizora in zapustil dvorano. skoraj je bil že na stopnišču, ko jo je zagledal. če bi imel srce bi v tistem trenutku začelo biti v ritmu afriških bobnov - razlog za to pa bi bilo seveda veliko presenečenje, ki ga je udarilo ob pogledu nanjo. kaj za vraga pa počne tu? je pomislil ter se ne da bi dvakrat premislil podal za njo. po minutah ali dveh je vstopila v žensko stranišče in lucien ji je brez obotavljanja sledil. ko so se trhla na zeleno pobarvana vrata zaprla za njim, je prekrižal roke na prsih ter se ostro zazrl v postavo, ki je stala pred njim. "lucia." je nato hladno spregovoril. "kakšen poseben razlog za tvoj obisk?" včasih je med njima vladal dober odnos, ampak vse od kar sta se dobrih štiristo let nazaj močno sprla, je samo molil da je ne bi več srečal. vedel je, da bi se temu po vsej verjetnosti za enkrat lahko izognil če bi jo preprosto pustil oditi, vendar pa je imel odlašanja že več kot dovolj. to zadevo bosta razčistila tu in zdaj.

tagged: Lucien&Mackenzie
words: 417

pozdravila ga je z glasom, ki je več kot le očitno razkrival da o njem nima ravno najboljšega mnenja, za kar mu v bistvu ne bi moglo biti bolj vseeno. tako ali tako ji ni sledil v žensko stranišče zato da bi obnovila njuno staro prijateljstvo, pač pa da bi razčistila vse tiste stvari, ki so se zgodile med njima v preteklosti. "po čem natanko to sklepaš?" se je ostro pozanimal ob njeni pripombi, ter pri tem ustnice povsem nehote stisnil tesno skupaj. navadno ga ni bilo mogoče tako hitro vržti iz tira, lucii pa je to vedno nekako uspelo. leta izkušenj so jo očitno naučila kam udariti tako, da bo najbolj bolelo. "zato, ker se nisem nepremišljeno zapodil v ljudi notri v dvorani, temveč odšel? oprosti, ampak takšne vrste hitro hranjenje meni nikakor ne diši. rad imam če je moja žrtev dojemljiva, natančno ve kaj se dogaja ter moj ugriz tudi pričakuje. rad gledam strah v njenih očeh in uživam če lahko v celoten obred vključim še kakšno manjšo psihološko igrico." svoji sogovornici je poslal srep pogled, nato pa roke kljubovalno prekrižal na prsih, vendar ji je spustil takoj, ko je vampirka ponovno spregovorila, ob njeni izjavi pa so se mu obrvi bolj ali manj samodejno dvignile tja nekam v višave, pri čemer nikakor ni mogel zadržati posmehljivega prhanja. "mlado dekle?" se je sarkastično pozanimal. lucia je bila marsikaj, mlada pa nikakor ne. in če je na celotno zadevo gledal s objektivnega stališča je bila tudi dekle komaj. bolj pravilno poimenovanje bi bilo pošast, česar pa ji glede na to da bi to poimenovanje pristajalo tudi njemu, seveda ni mogel ravno vržti v glavo. ob njenih naslednjih besedah je zgolj zavil z očmi. "veliko lažje je iskati žrtve, če ti ljudje zaupajo. glede dela o lahki tarči pa... to nekako ni bil nikoli moj opis. kaj pa ti lucia, kaj si počela vsa ta leta ko se nisva videla? predvidevam, da lahko nekaj serijskih pokolov, ki so se izvrševali po svetu, pripišem tebi?"

tagged: Lucien&Mackenzie
words: 318