jax & mackenzie

Wearing. Listenin'

Oh gosh, why? Ni mu bilo jasno, zakaj za boga se je pustil pregovoriti v to. Lahko bi reklo, da ga je bilo strah, vendar je bila to laž. Razlika med strahom in nelagodnostjo je bila velika. Počutil se je utesnjenega. Odkar je vstopil skozi vrata te vile. Stal je v avli, gledal, kako so se vrata s treskom zaprla. Ko so se vrata zaprla, je vse utihnilo, kot bi nekdo usekal. "Pa poiščimo to reč." Še sam ni vedel, kaj pravzaprav išče. Naj bi poiskal nekakšen tulec papirja. S starogrško pisavo. Sicer je znal italijansko in še 5 drugih jezikov, ampak v grščino se ni nikoli spuščal. Spomnil se je gimnazije. 4. letnik. Profesor je zahteval da se naučijo brati v stari grščini. To mu ni delalo prevelikih problemov, ampak vse je pisalo v francoščini, ti si samo prevajal v grščino. Ali obratno. Stopil je korak naprej, da so tla presneto zaškripala. Nič kaj prijeten občutek. Še en korak. Tla so ponovno zaškripala. Zavil je z očmi, potem pa brez večjih problemov, kljub temu, da ga je zmotil vsak šum, nadaljeval do prve sobe. Poiskal je stikalo in pritisnil nanj. Kot je pričakoval, se ni nič zgodilo. Iz torbe je potegnil svetilko in jo prižgal. Snop je obsijal masko, ki je vanj gledala s srhljivimi, zlato-rjavimi očmi. Mišice so se mu napele, potem pa je tiho zagodrnjal, odrinil masko stran in se lotil preiskovanja prve sobe. Stopil je do pisalne mize in začel brati. Angleščina. Preletel je besedilo, pogledal drug papir in bral dalje. Nič pametnega skratka. Pogledal je v knjižno omaro. Kaj naj bi sploh bila ta soba? Knjižnica ali kaj drugega? V tej sobi ni bilo nič pametnega. Odrinil je papirje, da so sfrčali po prostoru, potem pa vzel neki flumaster. Stopil je iz sobe in naredil zraven vhoda v sobo majhen X. Odločil se je, da bi bilo pametno nadaljevati v zgornjih prostorih. Povzpel se je po stopnišču ter se ozrl na desno. Tam bo začel in po vrsti. Stopil je na zaprašen hodnik. Preko lestencev se je nabirala pajčevina. Pogoltnil je slino in stopil je korak naprej. Potem pa je nekaj glasno zaropotalo. Kot... Kot tresk vhodnih vrat. Obrnil se je in z lučjo obsvetil vhodna vrata. Nikogar ni bilo tam. Zavil je z očmi in stopil v hodnik. Odprl je vrata na levi in začel z iskanjem. Pregledoval je nekaj napisano v njemu neznanem jeziku, ko je nekaj zaškripalo. Vedel je, da to ni bil sam. Ampak kaj bi lahko bilo? Glavo je počasi pomolil skozi vrata in ugasnil svetilko. Grizel si je ustnico in počasi stopil po hodniku, naprej. Potem pa videl senco na koncu hodnika. "Sranje," je tiho zaklel in začel teči. Kdo bi lahko bil tukaj? Prej je videl, da je hodnik precej naluknjan in upal je, da ne bo stopil vanj. Zavil je desno in se pognal naprej. Dokler ni naenkrat tal pod njim preprosto zmanjkalo in padel je v nekaj. Hip zatem je slišal še, da je nekdo padel zraven njega. Prižgal je svetilko. In zagledal postavo. "Kdo si?!" je spregovoril v angleščini, pripravljen na napad.

Ženska pred njim ni bila videti najboljše volje. Popravek, bila je videti morilske volje. Hm, sam pri sebi se je nasmehnil, kot vedno, ko mu je bilo kaj všeč. In to, da ima pred sabo razkačeno žensko, ki je očitno zasledovala njega, mu sicer ni bilo tako všeč, ampak vseeno mu je rahlo šlo na smeh. Zbila mu je svetliko iz rok in vedel je po tem, da ni navaden človek. Vampir tudi ne, vampirji se ne zadržujejo tukaj in sploh ne podnevi. Volkodlak? Dvomil je da je to, saj bi se potem spremenila takoj in ga verjetno ubila. Po njeni hitrosti je sklepal da je bila lovka. Super. Veliko je slišal o lovcih, vendar dejansko ni nikoli srečal kakšnega. Vedel je da so morilski stroji. "Hm, po pravici me zanima predvsem zato, ker si me zasledovala v tem. In po tvoji zaslugi sva zdaj v enakem dreku." Hotel je iz torbe vzeti vrv, ampak... Torba je izginila. "Super, v torbi sem imel vrv." Pogledal je lovko iz profila. Če bi jo lahko kako presenetil in udaril, potem bi lahko brez nje se rešil? Ampak ne, ne sme tvegati. Pomislil je, da bi začel polniti jamo z vodo, potem pa njo potisnil navzdol in jamo zaprl z kakšnim kamnom. Ali pa jo preprosto upepeli in je to to. Ampak trenutno potrebuje njeno pomoč. So far.

Skomignil je z rameni. "Nah, če me ti ne bi preganjala, se to ne bi zgodilo. Torej, po tvoji zaslugi." Rad je izzival ljudi. Ampak paziti je moral, da je ne bo preveč razjezil. Njeno vprašanje ga je presenetilo. Torej je vendarle lovec. Nekoliko se ji je nasmehnil. "Čarovniki obvladamo nekatere stvari, ampak ne pričakuj, da ti bom povedal vse. Tudi ti meni ne nameravaš izdati vsega, kaj, lovka?" Gledal jo je v oči. "Kolikor vem, tudi ti poznaš kar nekaj stvari, kako priti ven hitreje kot bi jaz prišel. In ne morem sam priti ven, ker potem bi mogel pomagati tudi tebi. In to mi glede na to, da si me zasledovala in bogvekaj hotela od mene, ne ustreza najbolje. Torej, nope." Naslonil se je na steno in z roko potegnil po njej. Kot si je mislil, gladko kot le kaj. Zdaj nikoli ne bo našel tega prekletega dokumenta, sploh če ga bo ta lovka še vedno držala tukaj. "Torej, kakšne vire imaš pa ti? Kaj si sploh hotela od mene?" Najbolje da čimveč stvari izve od nje. To bi bilo pošteno. In potem bosta morda celo sodelovala. Čeprav... Nekako je dvomil v to. Verjel je namreč, da ga bo lovka ubila takoj, ko se bosta spravila ven od tukaj. "Si sama?" Najbolje bi bilo izvedeti čimveč koristnih informacij. Če se ne bo igrala, bo pač govoril v katerem koli drugem jeziku. Mogoče španščini ali francoščini?

Skomignil je z rameni. "Močno dvomim, da bi se to dejansko zgodilo, če me ne bi ti preganjala. Konec koncev sem se brigal zase, ti pa prideš zraven in se spraviš name, kot da sem te hotel ubiti." Very mature, Jax, very mature. Ob njeni reakciji je bil presenečen. "Tako hitro se vdaš?" jo je izzivalno vprašal. Sam pa si kaj boljši? Priprl je oči in ob naslednjem odgovoru je ponovno skomignil z rameni. "Po moje bi bil mrtev tako ali drugače. Pomemben ti moram biti, ker v nasprotnem primeru bi me ubila in poklicala svoje prijateljčke, da te pridejo potegniti iz luknje." Prestrelil jo je s pogledom. Sovražil je, ko ga ignorirajo, vendar kaj naj bi ji? Naj bi jo udaril in ji rekel naj mu takoj pove? Pa kaj še, roko bi mu zlomila preden bi sploh dosegel njen obraz. Sicer to ne bi bil velik problem, poznal je raznovrstne uroke, kako ustaviti bolečino, krvavitve in podobno, znal je sanirati nekaj zlomov, ampak prepričan je bil, da bi mu roko tako zlomila, da je ne bi mogel popraviti ni licu mesta. No ja, konec koncev je lovka. "Ja ne vem kako lovite vi ljudje druga bitja. Lahko da živite v tropih ali kaj." Sicer se je to slišalo precej živalsko, ampak kaj potem, več kot premlatiti ga tako ali tako ne more. Pravzaprav lahko, ampak ga verjetno ne bo. Potem bi ga že. "No lepo." Njeno naslednje vprašanje ga je presenetilo. Tole more biti trik. Če je lovka na svetli strani, potem mu bo morda pomagala priti iz jame ter ga bo gotovo popeljala na zaslišanje. Če ji reče, da je na temni strani, a je ona na svetli, ga bo nemudoma ubila. Isto se bi zgodilo, če je ona na temni strani, on pa je na svetli. Z roko si je segel skozi lase. "Svetla stran," je preprosto odgovoril. V mislih je že oblikoval urok, ki bi jo onesposobil, če bi ga poskušala napasti.

"Seveda in jaz sem najbolj neolikano bitje na tem planetu," ji je takoj odgovoril. Zarežal se je. "Seveda. To je tako, kot bi rekla da vampirji ne pijejo krvi. Ali pa da volkodlaki so volkodlaki ob polni luni. Oprosti, ampak ne zaupam več... Ker potem je rezultat vedno isti." Z ledenim pogledom ji je zrl v oči. Potem pa se je obrnila in Jaxu ni bilo nič jasno. Kaj je bilo to? Jo je na kakšen način prizadel? To je sicer dvomil, glede na to, da sta se pogovarjala o čisto vsakdanjih stvareh. Vsaj za bitja vsakdanjih. Ampak nikoli ne veš... Ob njenem naslednjem stavku je skoraj zavil z očmi. "Hm, sem že mislil da ste vsi lovci zlobni in da se ne zmenite za pripadnost," je tiho zaškripal skozi zobe. Njeno dejanje jo je zelo presenetilo. Torej poznajo tudi takšni neandertalci na oliko? Mogoče je preveč stereotipen. "Jax... Jax Hall," ji je odgovoril. Poskusil se je nasmehniti, podal ji je roko in jo stresel, kot se spodobi. "Torej... Priti morava ven, ne? imaš kaj proti če boš mokra?" jo je vprašal. Sicer vode ni uporabljal pogosto, ampak vse je enkrat prvič. Urok, da bi ju oba spravil ven pa bi tudi trajal predolgo. Poleg tega je bilo v jami nekoliko zadušljivo in počutil se je utesnjenega.

Nekoliko je bil presenečen. Torej le ima temno plat. Ubijanje ji je v užitek? Zabavno. Ampak nikakor ne bi bilo tako zabavno, če bi njemu zlomila vrat. Nagon v njem mu je govoril, naj se pobere brez nje, vendar ni mogel. Konec koncev je vedno reševal težave, ne samo njem, temveč tudi drugim. Čudno, povedala mu je, da so vsi na svetli strani, zato je predvideval, da so tudi njeni prijatelji... Prijazni. Ampak lovci so, lovci lovijo takšne kot je bil sam, zato ji ni zaupal. Niti malo. "No, če hočeš priti iz jame, se boš morala zmočiti," ji je povedal in se ji zarežal. "Upam da boš preživela. Saj ni premrzlo." Nekoliko se je pretegnil, potem pa stegnil roke naprej. V mislih si je predstavljal vodo, kako jo vabi k sebi in kako je okoli njega. Glavno je dvignil nekoliko višje, oči pa zaprl. Okoli njiju se je začela nabirati voda, tekla je hitreje in hitreje, dokler se ni začela jama počasi polniti. Ko je bila dovolj polna, je plaval z nogami, potem pa je pogledal naokoli. Bila sta šele na polovici, vendar je čutil, da se ga loteva vrtoglavica. Stisnil je zobe, poskušal je ostati zbran in ko ju je popeljal do vrha, je čutil, da se mu je iz nosa ulila kri. Super. "Hvala voda," je tiho rekel, zadihan od upravljanja. Navadno je upravljal zrak in ogenj, ne pa vodo in zemljo. Ampak dobro, znal je osnovne uroke. "Imaš kakšen robček?" jo je vprašal ter se prijel za nos.

Podala mu je robec in zahvalil se ji je. "Hvala." Zahvala je bila izrečena odkrito, dekle se mu je zdelo prijazno. Čeprav verjetno ne bi smel nikoli spregovoriti z nobenim lovcem več. Ampak vseeno. Dekle se mu je nekako prikupilo. "Hm, vampir me verjetno ne bi zasledoval," je rekel in se nasmehnil. "Oh..." je nekoliko razočarano rekel. "Prav." Pobral se je, zaustavil krvavitev in prisluhnil. "Oh. Hvala," ji je rekel in se ji spet nasmehnil. Odšla je, Jax pa se je vstal. Pogledal je še nekaj sob, potem pa jo je našel. Nalepljeno na steni. Kako idijotsko. Kočno mu je uspelo spraviti stvar s stene, potem pa se je odpravil ven, daleč stran od vile.