rosemarie & mackenzie

for rosemarie delaney, around 215 words & i'm listening to taylor swift - fifteen. so sorry for waiting -.-

bilo je sončno jutro, zgodnja pomlad in mackenzie je veselo lenarila v svoji posteji kraljevske velikosti v družinski hiši. nenadoma je nekdo potrkal in po klicu, da je vstop prost, je vstopil eden od njenih stricev, ki so stanovali v shadow land in si drznili vsak drugi dan priti preveriti v njeno hiši, če vse dela kot bi moralo. bil je ves zaskrbljen in jecljajoje ji je povedal, da je zjutraj videl v gozdu okoli sprehajalne potke kri in da je prepričan, da je nekdo ali nekaj tam. kajpak, pokvarilo ji je jutro. oblekla se je, navlekla nase usnjene škornje, vzela svojo jakno z toliko žepi, napolnjenimi s toliko drobnarijami, da jih nisi moral prešteti (med njimi so bili tudi količek, pištola z srebrnimi naboji itd.) in se odpravila v gozd ter takoj poiskala sprehajalno pot.
tam je zagledala nekoga, ki bi ga sicer pričakovala tu, saj je nekako ustrezal ozračju. bila je njena prijateljica, ki naj bi bila človek, ampak kenzi je sumila, da je nekaj drugega, že odkar tistega opustošenja na enem od pokopališč, kjer je zaznala njen vonj. "rosemarie?" je zaklicala za rjavolasko. dobra priložnost, da izve kaj več o njej, pa tudi, da preveri sume svojega strica.

for; mackenzie donovan
note; ne ravno moj najboljši post :p

umori v shadowland so bili nekaj povsem običajnega, kar je bila zgolj še ena izmed stvari ki so bile abaddon na mestu še posebej všeč. če je morilcev veliko, imaš - po tem ko nekoga spraviš iz sveta - precej več možnosti ostati neodkrit. seveda pa abaddon ni bila tu zato, da bi podarjala smrt in se je v dobri veri da bo tako bolj neopazna, temu še celo izogibala. to se pravi večino časa, včasih je naredila kakšno majceno izjemo, pri čemer se je trupla taktično znebila. saj veste, zgolj za vsak primer, če bi se slučajno našla kakšna nadobudna oseba, ki bi iz njega razbrala sledi, iz takih ali drugačnih razlogov vodeče k njej. danes je bil očitno eden izmed teh tako imenovanih posebnih dni. vstala je že zelo zgodaj zjutraj, v bistvu celo uro pred sončnim vzhodom ter se odpravila na sproščujoč sprehod po s sencami oblitem gozdu. to je počela velikokrat, drevesa, tišina, ter odmik od vse družbe, so navsezadnje zagotavljali kar lepe možnosti za urejanje misli. bila ni še niti pol kilometra oddaljena od roba gozda, ko je nenadoma nekdo z glasnim renčanjem v grlu, skočil izza bližnjega drevesa. volkodlak, ki proti njej ni imel niti najmanjše možnosti; na tla ga je pobila z enim udarcem, njegovo truplo pa počasi ter povsem sproščeno odvlekla do niti-ne-tako-bližnjega jezera, kjer ga je odvrgla ter se sproti še znebila krvi, ki je rahlo oškropila njene roke. ko se je vračala je razmišljala o čudnosti celotnega prizora. kaj takega je imelo sicer okoli 1:1 000 000 000 možnosti, da se zgodi, v shadowland pa se je ta možnost precej strahovito povečala. skoraj je že prišla iz gozda, ko je za seboj nenadoma zaslišala znan glas. "mackenzie" se je nasmehnila, ter obrnila glavo tako da jo je lahko preračunljivo premerila. jasno ji je bilo, da dekle sumi, da ni ravno tisto za kar se izdaja in to dejstvo jo je v najslabšem primeru rahlo zabavalo. od nekdaj se je rada igrala s človeškim - in nečloveškim - umom in lovkina sumničavost je v njeno - sedanje - življenje prinesla nekakšno raznovrstnost. "kaj pa ti tu?" se je mirno in hkrati radovedno pozanimala. "si prišla na običajen sprehod ali si dogovorjena za srečanje? s kakšnim čednim mladeničem mogoče?"

for rosemarie delaney, around 205 words & i'm listening to grease - summer nights. so sorry for waiting -.-

mackenzie se je skoraj nasmehnila. kljub temu, da rosemarie morda ni to, za kar se izdaja, je bila njena prijateljica. "oh, ne pretiravaj," je zamahnila z roko ter zavila z očmi. odkar je on odšel, ni bila niti z enim, kaj šele, da bi šla na zmenek! "eh, stric pravi, da je nekaj videl," je nato zavzdihnila. "saj veš, kakšni so starci. sam si ni upal več nazaj sem, zato je poslal mene," je dejala z norčavim nasmehom na ustnicah, toda kmalu se je zresnila. "si ti kaj videla?" je nato vprašala, upajoč, da ne. vedela je, da je gozd verjetno posestvo kakšnega volčjega tropa, toda ljudi niso napadali - vsaj dokler so bili prepričani, da to so ljudje. mogoče je kateri od njih napadel rosemarie, pa se ga je znebila, mackenzie ni imela nič proti, če je nekdo namesto nje iztrebljal volkove, dokler ni iztrebil enega posameznega volka. toda zakaj bi jo napadel? in, kako, za vraga, bi se ona znebila volkodlaka? bili so močni, hitri, da ne omenimo trme. kenzi je močno dvomila, da bi človek lahko škodil volkodlaku, toda zakaj bi volk napadel človeka? maščevanje - ali pa morda kaj drugega?

for; mackenzie donovan
note; oprosti za tale zmazek :p

"ah, pretiravanje resnično ni v mojem stilu." se je blago nasmehnila ob mackenzieni zavrnitvi. "upala sem samo, da si se končno odločila znebiti svojega samskega stana. po pravici povedano ti ne bi škodilo." da bi odvzela trdoto s svojega zadnjega stavka je brezbrižno skomignila z rameni in ustnice ukrivila v najprijaznejši nasmešek kar jih je zmogla, ki pa je zbledel kakor hitro je lovka zopet odprla usta. "oh." je kratko zamrmala, njen obraz pa se je nekoliko zmračil, s čemer je seveda želela pokazati, da je novica zanjo zaskrbljujoča. glede na to, da je imela več kot tisočletje časa, da se je naučila hliniti človeška čustva, napake skoraj ni mogla narediti. "saj res. tvoje nevarno življenjsko poslanstvo." namenila ji je kisel nasmešek. "pojma nimam kako zdržiš. in ko sva že ravno pri tem... kaj natančno je videl tvoj stric?" celotna situacija je v resnici ni pretirano skrbela. vedela je, da v času volkodlakovega napada v bližini ni bilo nikogar drugega, ter tudi, da je ni nihče videl ko je truplo vlekla proti jezeru. če bi slučajno jo, bi tisti nekdo trenutno delal družbo mrtvemu volkodlaku. "hm..." je zamrmrala. "v bistvu sem videla nekaj krvi na potki v tisti smeri." s prstom je pokazala nekam proti severu, nato pa zaskrbljeno premerila mackenzie. "prepričana sem bila, da je zgolj živalska kri. in če sem popolnoma iskrena močno upam, da tudi je. ampak v mestu kakšno je shadowland se najbrž nikoli ne ve, kaj?" lovki je namenila še en kisel nasmešek. "želiš da ti pokažem kje?" se je nato na videz nekoliko živčno pozanimala. računala je na to, da bo s svojim govorom ter informacijami, kenziein sum še nekoliko vzpodbudila. pa tudi če ne; je vsaj nekoliko popestrila običajen pogovor, ki bi sicer potekal med njima.