mackenzie donovan

AGE: eighteen

BIRTHDAY: 6. 11

SEXUALITY: heterosexual

GROUP: hunters

SIDE: the light side

HOMETOWN: shadow land

PLAY BY: hattie watson

rodila sem se pred osemnajstimi leti v shadow land. moji mami je bilo ime snow, ker je imela čudovite bele oči, moj oče pa se je imenoval jack. jack donovan, moški, po katerem sem dobila priimek in čistokrven rodovnik. spoštovan lovec na nadnaravna bitja - seveda se od mene ni pričakovalo nič manj, toda o tem pozneje. snow je bila tista, ki je bila nadnaravna. nikoli nisem izvedela, katere vrste, toda kmalu po mojem rojstvu je pobegnila. po pravilih bi morala biti takšna kot ona ali pa hibrid, pa nisem bila. odraščala sem z očetom in pol sestro melisso tu, v shadow land. že pri mojih dveh se je začelo kazati moje poreklo - bila sem hitrejša, zmogljivejša, hitreje sem se učila - vse, kar je preskočilo melisso, katere mati je bila človek. oče je postal grozno ponosen name. najel je zasebne učitelje, ki so me učili v borbi, v tujih jezikih, učili so me celo o nadnaravnih bitjih in kako jih lahko čim bolj učinkovito premagam. pri svojih enajstih sem na tla zlaha spravila tudi najmočnejšega fanta v javni šoli, ki sem jo obiskovala, lahko sem prepoznala kakršnokoli pošast in lahko sem jo ubila. da, postala sem morilski sroj, toda kaj zato. uživala sem v morjenju, v zmagoslovju, ko sem vampirja zvabila na sonce ali pa mu prebila srce, ko sem volkodlaku polomila vse kosti in ko sem se izognila čarovnijam kakšnega zlobnega čarovnika. toda nikoli nisem postala zlobna - ko nisem bila na lovu, sem bila družabno, prijazno in odprto dekle, ki pomaga vsakemu. živeti dvojno življenje je bilo težko, toda lepo mi je šlo. oče in lovci so bili ponosni in so me spoštovali, nadnaravna bitja po celem svetu pa so se me bala. kdo bi si želel več kot to? toda vse se mi je obrnilo na glavo, ko sem spoznala njega. že pred leti sem se zaklela, da ne izrečem več njegovega imena, da se pretvarjam, da je mrtev. on je bil tisti, ki sem ga zlahka ljubila. da, bil je človek, toda bilo mi je vseeno - bil je popoln zame. stara sem bila petnajst let in popolnoma zaljubljena. hitro sva napredovala; od dolgih pogovorov do zmenkov, ko sva cele noči sedela na kaki jasi in uživala v zvezdah. bila sem nepazljiva. nisem opazila simptonov. vsako polno luno je izginil in včasih je odpovedal zmenek le zaradi nekih obveznosti. spoznala sem dva dni pred tisto zaročno zabavo, v katero sem očeta prepričevala že pol leta. da, imela sem le šestnajst let, toda bila sem prepričana, da je on tisti pravi. in on mi je, potem ko mi je izpovedal ljubezen, povedal, kaj je. volkodlak. nisem morala verjeti, da sem se zapletla z volkodlakom. začela sem ihteti, on ni razumel ničesar. na koncu sem izjecljala, da sem lovka. onemel je, potem je še on padel v jok in na koncu je odšel. nikoli več ga nisem videla. pravzaprav sem sama sebi strla srce, toda morda je bilo bolje tako. služba je postala moje življenje - počasi sem se izolirala od ljudi, postala sem hladna, hitro prepirljiva in razdražljiva. to je neke vrste moj ščit. odšla sem iz rojstnega mesta in dve leti potovala - malo na ta konec sveta, v london, v pariz, v new york, povsod. tri dni pred osemnajstim rojstnim dnevom sem se vrnila domov in se začela pripravljati na zabavo. medtem ko sem bila odsotna, je preminil tudi moj oče; cel trop volkodlakov ga je pokončal na robu gozda. nikoli se nisem upala vprašati, če je bil tudi on med njimi. torej, po osemnajstem rojstnem dnevu sem uradno prevzela očetovo mesto v družbi kot predstavnica naše družine in ostala sem tu. ne mine sicer dan, da se ne bi vprašala, če ga bom kje videla. oh, se oproščam, zdaj moram končati, mudi se mi pokončati še kakšno nadnaravno bitje - pazite, da danes zvečer ne boste odhajali ven!