mackenzie & alexander

Alexander, pridi domov, v Rusijo, domov te ni bilo že 2 meseca,saj veš,da te vsi tukaj pogrešamo... je zaslišal sporočilo svoje krušne mame po tajnici. Že zares dolgo ga ni bilo domov in je imel mogoče malo domotožja, vendar ni mogel zapustiti tropa in ni imel časa. Če bi prišel, bi ga tam verjetno priklenili na verige, da ja ne bi spet odšel. Njegova krušna starša sta se težko sprijaznila,da si je zdaj tukaj ustvaril življenje. Obišče ju na vsaka 2 meseca za 1 teden ali še manj. Nima dovolj časa za potovanja in obiske. Tukaj si je ravno ustvaril življenje in ga ni nameraval še pustiti. Nase je navlekel, znucane kavbojke, majico, ter usnjeno jakno. Obul si je adidaske, ter se odpravil ven. Bilo je že zares pozno in večina ljudi, je že spala. Pokonci so bili samo kaki vampirji, volkodlaki in ostala nadanravna bitja, ki pa niso kar prosto korakala gor in dol po ulici. Med potjo je srečal neko dekle, kateri je že bil dolgo časa všeč, vendar jo je imel on kot prijateljico, nič več. Po enem zmenku, je ugotovil,da je bolje da sta prijatelja in nič več. Nekaj sta poklepetala. Tale noč mu je postajala, kar všeč, ni še srečal nobenegea, ki bi mu hotel utrgati glavo in je upal, da ga ne bo. Vendar se njegovi upi niso uresničili. Srečal je namreč enega izmed čarovnikov, z katerim se sploh nista prenesla. Najraje bi drug drugemu odtrgala glavo, vendar iz neznanega razloga tega še nista naredila. V obraz sta si vrgla par jeznih kletvic,spovk, vendar se ni zgodilo nič hujšega, saj je mimo prišel policaj, tako,da se nista mogla ravno pretepsti, kakor sta ponavadi počela. Alexander je bil le redko nasilen do drugih, vendar mu je ta že najedal živce. Jezen, se je odpravil do fontane, kjer bi se malo ohladil. Njegova jeza je sčasoma splahnela in spet je užival v prekrasni noči. Bilo je okrog 3 ponoči. Lahko bi šel hitreje vendar se je vlekel kot polž. Ob fontani je zagledal nekoga. Ni mogel verjeti, koga je zagledal. Ustavil je korak. Na srečo ga še ni opazila. Spomnil se je, ko sta hodila sem, takrat, ko se mu je svet obrnil na glavo. Do tistega nesrečnega trenutka, so bili to najlepiš trenutki njegovega življenja, do takrat. Za prihodnost ni mogel vedeti. Avtomatsko se je odpravil proti njej. Ko se je tega zavedel je bil samo par metrov oddaljen in Mackenzie ga je že opazila. Ni skrila presenečenja, saj ji je količek padel z rok in obstala je kot okamenela, ter izustila njegovo ime.''Mackenzie,'' je rekel nerodno, ter se nasmehnil in se ustavil pred njo. Nasmešek je zbledel, saj je bil tudi on presenečen,da jo je zagledal tukaj. Še vedno ni dojel, za nasmeškom je to samo skrival. Ni vedel, kaj naj reče. Popraskal se je po glavi.''Kaj počneš v mestu, tukaj?'' je vprašal, ter se prestopil iz ene noge na drugo. Preveč spominov se je prebudilo in ni jih mogel zatreti, kot je to počel že od kar sta se razšla oz. od tistega nesrečnega trenutka. Zdaj je samo upal,da mu ne bo polomila vseh kosti, saj bi se lahko nesrečno končalo, saj je imel Alexander kar velik nagon za preživetje.

''Ja jaz tudi,'' je rekel, ter se prestopil iz noge na nogo, ter se spet popraskal po glavi. Usedel se je na rob fontane, ter jo premeril od glave do pet. Spremenila se je čisto malo, mogoče so ji lasje zrasli, vendar ni vedel točno, vendar še vedno je bila prekrasna.Kot se je je spominjal. Nastala je mučna tišina. Ni bilo tako, kot včasih, ko sta lahko govorila ure in ure o brezveznih stvareh, vendar se je vse spremenilo, to je tudi vedel,da bo zdaj drugače. Po 2 minutah mučne tišine, je končno spregovorila, ter prebrala njegove misli, ko je rekla, da ga ne bo ubila.''Dobro, ker, imam kar velik nagon za preživetje in ja se ne bi dobro končalo, za oba,'' je rekel, ter skušal malo zasmejati, da nje bi bil ta položaj tako neroden, kot je že bil. Opazoval jo je, ko je mečkala, že dokaj zmečkan videz. Ko jo je zdaj prvič dobro pogledal, je opazil,da zadnje čase, verjetno ni imela časa, da bi si preoblekla majico, vendar ga to ni motilo, saj je sam tudi, kdaj po več dni nosil isto majico, saj je bil prezaposlen, da bi se preoblekel.'' Ja, tudi jaz nisem vedel, da si tukaj, mislil sem,da nekje preganjaš volkodlake in vampirje,'' je rekel, ter se zazrl v kamenčke pod svojimi nogami. Ni vedel, kaj bi še naprej rekel, vendar ni hotel končati tega. Po dveh letih, ko jo je spet videl, je ni mogel pustiti,da bi odšla in tudi on ni namerval odditi. V tistem trenutku, se je spomnil, kaj je njegov trop naredil njenemu očetu. Pogoltnil je slino, ter jo pogledal. Gledala je direktno vanj in se ji je prijazno nasmehnil. Tega z njenim očetom pa si ni mogel zbiti z glave, vendar je kot je bil navajen potisnil,daleč nazaj ter se osredotočil na njune lepe spomine in kako sta nekoč obiskala zabavični park, ter se nekje poljubljala, kjer ju noben ni videl. Zmajal je z glavo, ter jo spet pogledal.'' No, kako si?'' je izstil najbolj neumno vprašanje, ki bi ga lahko v tistem trenutku sploh izgovoril.V glavi se je tolkel ob zid, na zunaj pa je imel popolnoma drugačen izraz. Roke je potisnil v žepe, ter se odrinil od roba vodnjaka, ter pobral njen količek , ki je osamljen ležal ob njenih nogah, ter ji ga podal.''Izvoli'' je rekel, ter ko ji ga je pdoal, se z konicami prstov, dotaknil njenih. Roko je odmaknil, ter se spet naslonil na rob fontane.Ter premeril najprej njo nato pa količek, ki ga je držala v rokah. Zakaj ji ga je že zares dal v roke?

((Tale post sucks ja mogoče je mau nakladanja noter, ker k jst hočm doug post napisat, pa ni ravno moj trenutek, moment za ideje nove, je pol še sam nakladanje, ja no se opravičujem ))

''verjamem, da bi me,'' je rekel, ter se nasmehnil. Vendar ni vedel, kako dobra lovka je, saj je ni nikoli videl na delu in tudi no hotel,da bi to pokazala na njemu. No, zdaj ni bil več v dvomih da bi ga ubila.''Res ne? Zakaj ne? To mesto je prepojeno z nadnarvnimi bitji,'' je rekel, ter jo vprašljivo pogledal.Hotel je še nekaj dodati vendar si je premislil, ter je bil raje tiho. Rising up, back on the streets, took my time, took my chances,... je zaslišal znano besedilo, Survivor-jev: Eye of the tiger. Ni vedel,zakaj mu je to prišlo na misel, vendar si je začel mrmrati besedilo, dokler ni Mackenzie sprogovorila. Opazil je njen nasmešek,vsaj delni nasmešek, ter se tudi sam nasmehnil.'' Res? Veš, vedno sem bil zelo radoveden, vendar naj ti bo, tokrat,'' je zamrmral, dovolj glasno,da ga je slišala, ter se popraskal za ušesi.''Da ni? Verjetno so iz strahu pred tabo zbežali,'' se je poskušal pošaliti, ter se nasmehnil. Ko se je je dotaknil, je zadrhtela, ter se obrnila stran. Ni vedel zakaj.''Mackenzie? Je vse vredu?'' je vprašal, ter jo prijel za ramena, ter jo obrnil proti sebi, ter jo pogledal naravnost v oči. Ter ji namenil vprašujoči pogled, ter se nasmehnil. Imela je malo solzne oči. Je jokala? Ali ne? Ni vedel, še nikoli ni bil bolj zmeden. Še vedno jo je držal za ramena in ko se je tega zavedel jih je počasi spustil, da so mu obvisele ob njegovem telesu. Zazvnil mu je telefon, z prodorljico musko, ki mu je šla v tistem trenutku, izredno na živce. Izvlekel ga je iz žepa, ignoriral klic, ter pospravil telefon nazaj v žep. Ni nameraval imeti, telefonskega pogovora ravno zdaj. Mogoče je bilo nujno, vendar mu je bilo vseeno. Po nekaj trenutkih tišine se je prestopil iz noge na nogo.'' No,hm, kako kaj tvoje življenje, na splošno?' je vprašal ter se bežno nasmehnil. Ni vedel, kateri odgovor, bi rad slišal in katerega ne. vendar je v podzavesti vedel, kaj hoče slišati in kaj ne.

((Tale od Bonny Tyler. I need a hero, je full dobra muska in ja spet mogoče mau stupid post ))

''Vampirji zginjajo?'' je bil malo presenečen, saj je mislil da mrgoli veliko krvosesov po tem mestu. Zgleda se je zmotil.''Uff, potem imamo pa volkodlaki srečo'' je rekel, ter se zasmejal. Ni je vprašal zakaj, čeprav ga je zanimalo, vednar je bil raje tiho.''Hum, tudi če si, verjetno iz ponosa ni povedal,'' je rekel ter se zasmejal. V njegovem tropu so bili nekateri preveč ponosni, da bi pokazali,da jih je lovka ali kdor drug poškodoval. Še posebej, če je bila to ženska. On ni bil eden izmed njih.''Morda, ja..'' je zamrmrmral potiho, ter se zasmejal. Ob njenem naslednjem stavku pa ni mogel verjeti,da je res. Da se je ne noben dotaknil? Kdo pa se je ne bi hotel? Ali je sama tako zahtevala. Ni vedel, vendar je bil malo presenečen.''Noben? Prav noben?'' je dejal z presenečenim glasom, ter se popraskal po bradi.'' Ne razumem, zakaj to?'' je dodal še na koncu, ter se zadržal,da si spet ni začel prepevati pesmi.'' ja verjetno je bil, vendar nimam časa,da bi se oglasil''' je rekel z nasmehom, ter spravil telefon daleč nazaj v žep, kolikor so mu hlače dopuščale.''Kakšen položaj? Beta'' je rekel, ter se nasmehnil.''aha, nekje v sredi,'' je rekel ter nato nadaljeval.'' ma moje je vredu,'' je rekel, vendar odlično tudi ni je pomislil, ter prekrižal roke.''Mate? am,..'' je rekel, ter se popraskal po glavi. Ta beseda je imela več možnih prevodov.Družabnica,družabnik, partner, partnerica....Verjetno je mislila partnerico, saj ni vedel, s kom bi bil lahko družabnik.''Ne, nimam še, ne,'' je rekel na koncu, ter se nasmehnil.''ti?'' je še dodal, in se malo sprehodil gor in dol, saj ni dolgo morgel biti na miru, ter se nato spet vrnil na svoje prejšnje mesto. Spet si je začel požvižgavati isto pesem kot prej ter si jo nato spet začel prepevati. It's the eye of the tiger, it's the trill of the fight,...

((haha upam,da si misnla, mate, kot parntnerico, k družabnik, mi mau čudn zveni, če bi on spoznal že svojo družabnico? no ja sm misnla,da je partnerica, upam,da si tko misnla, ))

''Ne, ne rad bi še nekaj časa živel na tem svetu in mislim,da ostalo volkodlaki tudi,'' je rekel ter se zasmejal.''aja, no, potem imaš srečo,saj jst ne bom zinil besede,'' je rekel, ter z nevidno zadrgo zaprl usta in ključ vrgel stran in se nasmehnil. Vmes se je prestopil iz noge na nogo, ter pogledal v zveznato nebo in se nasmehnil. Ni vedel kaj je videl na zvezdah, vendar so bile nekaj posebnega, kakor dekle nasporti njega. Nasmehnil se je ter jo pogledal.''aja,'' je zamrmral saj ni vedel, kaj bi rekel nato, da si ne zasluži nežnosti.''Mislim,da nisi naredila nič narobe, to je tvoje delo in ja,...saj veš kaj hočem povedati'' je rekel, ter se zmedeno popraskal po glavi,saj ni znal dobro razložiti, kaj je mislil s tem in še njemu ni bilo jasno kaj je povedal.'' Ja, ne verjmamem ti, se spomnim, ko te je motilo, ko sva bila,...'' je rekel ter sredi stavka utihnil, se odkašljal ter se nasmehnil. In se izrl naokoli. Verjetno bi moral dokončati stavek, vendar je vedela, kaj je mislil.''Ja beta, ja,'' se je zasmejal ponosno, ter ponosno potrkal po plečih, kot da bi rešil svet. Vendar ni bilo tako. Nekaj volkodlakov je reklo,da bi bil lahko alfa, vednar to njemu ni ugajalo. Na svojem položaju je bil popolnoma zadovoljen. Ko je rekel, da nima mate, je bila Mackenzie vidno razočarana in potrta. Ni vedel, kaj naj reče. V tem trenutku, res ni imel punce. Ali je ona mislila tako? Ni vedel, vendar ko jo je on vprašal isto ni odgovorila, ter jo je samo vprašljivo pogledal. '' Veš Mackenzie, v bistvu je bila in je še vedno,..''' je rekel ter se odkašljal.'' tista prava, našel sem jo že, vendar ne vem če je na njeni strani enako,...''' je zamrmral,da se ga je komaj slišalo, ter se malo obrnil,da se ni videlo njegovega izraza. Ni mogel verjeti, kaj je pravkar rekel. Alexander, bolj neumne stvari še nisi izjavil! si je mislil sam pri sebi in je samo upal, da ga ni slišala saj bi izpadel popolni bedak. Upal je tudi,da ga ne bo razumela narobe,saj je s tem mislil njo, vendar si tega še ni priznal in je že nekaj časa tajil tudi zdaj, in sploh ni vedel, kaj naj bi rekel. Alexander, Alexander,....te bo kdaj izučilo?!

(( ja, ja ja vem, ja sm brala ene angleške knjige ja ))

''Oh, ja, verjemi,da se nas ne bosta znebila tako zlahka,'' je zamrmral ter se nasmehnil, ter še enkrat ošinil zvezde ter nato spet njo.Ob njenem naslednjih besedah ni vedel kaj naj reče.''wow, ne maraš biti lovka?'' je vprašal ter privzdignil obrv.'' čeprav ne bi bilo slabo če bi bila volkodlakinja...'' je zamrmral ter se nasmehnil, ter si malo popravil lase iz obraza.''Ja no, končno me razumeš,'' je rekel ter se zasmejal, ter si spet popravil lase, ki so mu zlezli na obraz. Ter se zasmejal, ko se je ona zasmejala, ter spet preveri telefon in enemu pripadniku tropa poslal sporočilo,da nima časa. Dolgo se ni mogel zadržati, da ne bi poslal sporočila,saj je bil preveč navajen,da je bil vedno dosegljiv drugim. Nekaj časa je bila tiho, zdelo se je kakor da nekaj razmišlja, vendar ni mogel ugotoviti kaj, ter je nato samo mirno počakal, da se je prebudila iz svojih misli. Ko je končno spregovorila, ni mogel verjeti,da ni dojela njegovega namiga, in je samo presenečeno pomežiknil, ter to kmalu skril za nasmeškom.''Misliš? ker meni se ne zdi srečna,'' je rekel, ter se nasmehnil, ter se prestopil iz noge a nogo. Te teme, ni vedel, zakaj je začel, in verjetno bi zdaj koga drugega odslovil z odrezavim glasom in zapečatil temo. Nikoli ni o tem rad govoril, vendar je bilo tokrat drugače in čeprav mu je tisti pametujoči glas v njem govoril,da je bolje da jo zaključi. In verjetno ima prav, vendar ga Alexander ni velikokrat upošteval. Zelo malokrat, včasih ga je popolnoma ignoriral, ter se delal da ne obstaja.

((sorry za tokle kratek post ))

''ja, verjamem da je bilo težko,..'' je zamrmral ob njenih besedah da je morala ubiti dvoletno vampirko. Verjetno bi bilo pri njem enako, vendar je to znal potlačiti, kakor je že zdavnaj potlačil, da je bil on v tropu, ki je ubil njenega očeta. In tudi zdaj je to misel potisnil nekajm daleč stran in jo popolnoma odgnal iz misli.'' Verjetno, nobody knows,...''' je rekel ter skomignil z rameni.That's our destiny, je pomislil, saj je že od nekdaj malo verjel v usodo in zaradi tega so nekateri ob tem samo zavijali z očmi, ter govorili, da ne verjamejo v usodo in bla bla. Roke je dal v žep kavbojk in zavzdihnil ter se razgledal naokoli. Pri fontani sta bila samo ona dva. Nobene žive duše ni bilo blizu. RAzen njunih glasov, je celo mesto spalo. Počutil se je kot da bi bil v enem izmed filmov, kjer umre celotno mesto in ni nobene žive duše naokoli, samo dva človeka, ki sta ostala sama. Takih filmov ni maral, vendar jih je bil velikokrat prisiljen jih gledati z krušno materjo, saj je ona take filme oboževala. Sam pa ni vedel, kaj ljudje vidjo na njih. Ob njenem vprašanju zakaj je odšel, ni vedel kaj odgovoriti. Odšel je iz veliko razlogov. Odšel je ker je bil presenečen, zaradi tega ker je mislil,da lovka in volkodalk ne moreta biti skupaj, ker bi ga trop verjetno vrgel ven ali celo napadel, njen oče, verjetno tega ne bi podpiral in mogoče, zato, ker se je malo bal. Ostal je tiho in šele po nekaj trenutkih spregovoril.'' am, ja,hm, to me je zelo presenetlo in,'' je rekel ter se odkašljal.'' V tistem trenutku,ko si mi povedala nisem mogel razmišljati in sem razmišljal samo da moram oditti, ker moj trop ne bi bil ravno zadovoljen, verjetno bi me izločili ali pa linčali ali kaj podobnega, tvoj oče, bi me tudi linčal, saj ne vem, če bi podpiral da se njegova hčerka poroči z volkodlakom in ja, no ne vem, pač v tistem trenutku nisem videl druge rešitve,'' je rekel, ter se spet odkašljal. Njegov trop ni bil ravno zadoovljen če se je kdo zapletel z lovko, ni vedel zakaj. Poznal je nekoga, ki se je zapletel z lovko in jo potem drago plačal. Njen oče, verjetno tega ne bi podpiral in saj ju tudi takoj ni podpiral pri tem. Če bi zdaj pogledal za nazaj in bi lahko spremenil kaj. Takrat ne bi odšel in naredil vse drugače. Vendar zdaj ni mogel nič spremeniti. V tistem treutku pred dvema letoma pa je razmišljal samo o tem, da mora oditi.

''aja no potem pa ne,'' je rekel ter se zasmejal. Pogledal je spet na telefon, ker je dobil sporočilo. Zagodrnjal je nekaj ter tiho zaklel,odgovoril ter pospravil telefon nazaj v žep. Dobil je sporočilo, da je nekdo poškodoval enega izmed članov njegovega tropa. To nikoli ni bilo dobro. Vedel je da ni bil noben lovec ali lovka, saj bi ga ti ubili na mestu. Nekdo jim spet poskuša nagajati in kravžlati živce. Zdaj ga je trop potreboval,saj so hoteli krivca ujeti takoj, vendar Alexander ni msilil odditi zdaj, ko jo je ponovno srečal, samo zaradi tega.Nekako je prepričal alfo,da počakajo do jutri in potem najdejo tistega ki jim je to naredil. Odrinil je te misli na stran, ter se osredotočil na pogovro ki je zdaj potekal.''Ja vem da te je presenetilo, vendar ne vem,..'' je zamrmral ter prekrižal roke na prsih in povesil pogled. Oba sta bila presenečena,samo za razliko od njega Mackenzie ni zbežala on pa je.''Ja vem,da mu lohka ne bi povedala, vendar takrat sploh nisem pomislil na to,'' je rekel, ter se za nazaj tolekl po čelu, zakaj ni pomislil nato. Verjetno je bil takrat preveč razburjen,da bi razmišljal z glavo in je naredil prvo stvar,ki mu je padla na pamet.Zbežal je.''Res? Bi se odpovedala?'' je vprašal presenečeno.''Mackenzie, res oprosti, takrat nisem razmišljal z trezno glavo, naredil sem prvo stvar ki mi je padla na pamet, mislim, počutil sem se, kot da bi, ne vem, resno, ne vem zakaj sem zbežal,'' je rekel, ter skomignil z rameni, in se malo sprehodil naprej in nazaj in si šel z roko skozi lase, ter zavzdihnil.''zdaj bi ravnal popolnoma drugače,'' je še potiho zamrmral, ter ponovno zavzdihnil. Zdaj je kar je. je pomislil, in opravičujoče, ter z krivdo v očeh pogledal Mackenzie. Ter nato spet odmaknil pogled in se zazrl v nebo.

''Kako veš?'' je vprašal, ter jo vprašujoče pogledal.''Seveda, bolje,da se ne hvališ preveč s tem, saj bi te moj trop fental'' je rekel, ter se zasmejal. Hotel je že nekaj pripmniti, kako je lahko volkodlaka lahko zamešala za vampirja, vendar ni rekel nič.''Ti, verjetno, zbežal sem kot strahopetec,'' je rekel, ter zmajal z glavo. Ter si šel z roko skozi lase in se nemirno prestopil. Ni mogel verjeti,da bi se odpovedala lovljenju,svojemu delu. Ob tem ga je pekla malo vest, saj sam ni nameraval zapustiti tropa. Mislil, je da bi lahko oboje,dokler ni vedel da je lovka. No, zdaj je prepozno je pomislil, ter odstranil te misli z glave in v odgovor samo pokimal.''Ja oprosti,'' je rekel, ni več vedel kaj bi rekel, ter jo pogledal v oči in se poskusil nasmehniti. Roko je pomočil v vodo v fontani, ter nekaj časa gledal vodno gladino, ter nato spet pogledal Mackenzie. Ni mogel ostati pri miru, zato je naredil manjši krog okoli fontane, ter se nato vrnil nazaj na svoje mesto. Malo se je nasmehnil, opravičujoče za svoj nenapovedani krog okoli fontane.''Mi oprostiš'' je vprašal, ter stopil malo bližje k njej.


((t's short, I know, but I have nothing else to write, I am sorry :p))

V odgovor je samo pokimal, ter se nasmehnil.''Ja bom nehal,'' je zamrmral ter o tem razmišljal med sprehodom okoli fontane.Ko je stopil bližje k njej, je bil vesel,da mu je oprostila in to se mu je tudi zarisalo na obrazu. Ni vedel kaj naj reče, venadar se tudi premaknil ni, niti za milimeter. Nerodno se je nasmehnil in se ugriznil v ustnico.''Kaj zdaj?'' je zamrmral ter jo pogledal v oči. Spomnil se je tisth dni, ko je bilo med njima vse odlično. Spet mu je zazvonil telefon. zavil je z očmi, ter ga poskusil ignorirati. Ravno zdaj! je zarenčal v glavi, ter prekinil zvezo in hotro odpisal z sporččilom. Namenil ji je opravičujoči pogled, ter odložil telefon na rob fontane in se postavil nazaj na svoje mesto in zavzdihnil.


((sorry za tokle late odgovor in kratek in vse, sam mam zdj lih uno kko se reče eno blokado v glav, k sploh ne morm nč pametnga spravt skupi in to sucks ( ))