rosemarie & eva

for; eva rocher aka marmaroth
note; yah, sorry za tole nakladanje, preprosto se nisem mogla zadržati :p

sonce se je že skoraj spustilo za obzorje in ozračje se je počasi ohlajalo, kar je abaddon občutila približno tako kot ljudje s konico prsta zaznajo razliko med leseno ter plastično površino. komaj opazno, povsem nemoteče ter ne zares nekaj kar bi bilo vredno prostora v njenih mislih. s počasnimi in enakomernimi koraki se je povzpela v hrib, brezbrižno prestopila nekaj suhih vej, se izmaknila parim drevesom, ter na koncu obstala pred zvitimi železnimi vrati za katerimi je bila dobro vidna neurejena vrsta kamnitih grobov. od njenega prihoda v shadowland je to staro zapuščeno gozdno pokopališče obiskala že štirikrat. njegova temna karizma jo je močno privlačila in prostor ji je večino časa služil kot prijeten ter tih prostor za razmišljanje. z mačjim gibom se je zavihtela preko vrat in na drugi strani lahno ter skoraj neslišno pristala na tleh. pred njo se je razkril neomejen - če seveda ne štejemo tistih nekaj dreves, ki so od časa do časa zmotila njene oči - pogled na zanemarjene ter že na pol porasle grobove, ki so bili ponekod razporejeni v vrsto, spet drugod pa dajali vtis da jih je nekdo povsem naključno raztresel po gozdu. že je nameravala stopiti naprej, ko jo zrak okoli nje nenadoma vztrepetal že trenutek za tem pa je začutila prisotnost drugega živega bitja. njene ustnice so se povsem refleksno ukrivile v polnasmešek, ki bi lahko izražal tako posmeh kot previdnost, ter je v resnici pomenil oboje. oseba se je pojavila tako nenadno, da ni bilo nobenega dvoma da se je na prizorišče teleportirala in tu je bila zgolj ena vrsta, ki je lahko počela takšne stvari; angeli. torej so nebesa le poslala nekoga za njo. skrajni čas, počasi je že začenjala dobivati občutek da jo ignorirajo. mirno se je odpravila naprej, pri čemer je hodila približno tako kot da je na povsem običajnem sprehodu. sicer je dvomila v to, da jo bo angel - pa kdorkoli je že bil - napadel takoj zdaj (ta bitja so pač znana po tem, da hodijo kot mački okoli vrele kaše), vendar so bile njene mišice kljub temu rahlo napete ter pripravljene na obrambo. s počasnim korakom je stopila izza drevesa, že v naslednjem trenutku pa se zastrmela v čiste modre oči, ki jih je definitivno poznala. če bi imela srce bi v tem trenutku začelo biti resnično hitro ter glasno, pa ne zaradi strahu, temveč zaradi besa. seveda je ta izid bolj ali manj pričakovala, kar pa na žalost še ni pomenilo da je bila nanj popolnoma pripravljena. marmaroth je bila v vseh letih njenega obstoja edina oseba, ki jo je uspešno spravila z zemeljskega površja nazaj v pekel, kjer - na to se resnično ni želela spominjati - je bila prisiljena naslednjo stoletje prenašati - kako ironično - peklenske muke ter cel kup zbadanja ter pridig v smeri kako je lahko tako nesposobna, da je dopustila da se je to zgodilo in tako dalje. to vsekakor niso bila njena najprijetnejša demonska leta in glede na to, da je bila kakor vsi ostali pripadniki njene vrste skrajno maščevalen osebek, je v glavi že sestavila nekaj možnih scenarijev, ki so prikazovali marmarothino smrt. seveda pa se ni slepila, prav tako kot ni bila naivna ali nepremišljena. za uresničitev ciljev bo potrebovala veliko več kot le srečo. "marmaroth." je rekla mirno. "kako čudovito presenečenje. bala sem se že, da me nebesa ignorirajo."

for; eva rocher aka marmaroth
note; oprosti za pozen & lame odgovor -.-

abaddon je bilo že v naprej jasno, da bodo posledice, ki jih bo ta pogovor prinesel vse prej kot dobre. glede na okoliščine je sicer dvomila, da bo prišlo do fizičnega boja, vsekakor pa je že po prvih marmarothininih besedah dobila močan občutek, da se ji ne bo uspelo izogniti besednemu. tudi to je pričakovala, večina angelov je bilo znanih po svojem sicer vljudnem vendar kljub temu zbadljivim načinom pogovora z demoni. to se pravi če jih seveda niso nameravali eliminirati, v tem primeru se z govorom namreč niso pretirano trudili. kar je zgolj še ena stvar, ki jih v širšem smislu loči od demonov. le-ti medbojne vrstice - oziroma z drugimi besedami; izzivanje - naravnost obožujejo ter se jih z velikim veseljem poslužujejo vedno kadar pride do odprtega spopada. "seveda sem." je s pomenljivim nasmeškom na ustnicam pritrdila njenim besedam. nebesa je resnično niso nikoli pozabila - vsaj ne v zadnjem stoletju - in so za njo neprestano pošiljala svoje vojake, oziroma z drugimi besedami; popolne amaterje, ki jim je ušla približno tako zlahka kot lahko opica pleza po drevju - čeprav to mogoče ni ravno najbolj posrečena metafora. ob naslednjem marmarothinem stavku, se je morala resnično močno potruditi, da je na obrazu obdržala brezizrazno masko. že samo ob misli na tisto peklensko mučenje, na katerega jo je pravkar spomnilo dekle ki je stalo pred njo, jo je zvilo in najraje bi nekaj udarila - ali še bolje; nekomu zlomila vrat. vendar pa to seveda ni šlo, kar je bila ena izmed stvari ki se jih je naučila na trd način. vedno moraš sprejeti odgovornost za svoja dejanja, pa naj bodo slaba ali dobra. "v bistvu se nisva videli skoraj dve stoletji." jo je popravila z mirnim glasom in ji namenila leden pogled. "opažam da si od najinega zadnjega srečanja kar precej napredovala. kolikor se spomnim si bila takrat zgolj navaden lovec na demone." njen nasmeh je dobil še nekoliko bolj hladen pridih - kolikor je to seveda sploh mogoče. "predvidevam, da sem jaz zaslužena za tvoj hiter vzpon po stopničkah navzgor?" edino primerno bi bilo, da poskrbim še za tvoj padec, je dokončala v svojih mislih. in tudi bom. to je bila obljuba, ki si jo je dala že prvi dan prestajanja strahotnih muk v peklu, in po pravici povedano ni bila čisto prepričana če jo lahko drži.