rosemarie & eleanor

for; eleanor ferwell
note; ne ravno najbolj posrečen začetek :p

abaddon se je na splošno raje izogibala nepreglednim množicam, še posebej če so bile te nepregledne množice kot sardine v konzervi stisnjene v kakšnem majhnem prostoru. ni šlo le za oteženo gibanje ter slab zrak - najbolj od vsega jo je motil hrup. ljudje so se imeli v pretirano nabasanih prostorih navsezadnje navado malo manj kot dreti, da je bila mera polna pa so se njihovim rezkim glasovom pridružile še razne opolzke ter prav nič elegantne misli. več ljudi je bilo v sobi, bolj so se glasovi med seboj mešali v nepregledno mešanico hrupa - če bi demoni lahko dobili glavobol, bi ga takšne vrste situacije vsekakor več kot uspešno zagotovile. prav zaradi tega abaddon ni bila preveč zadovoljna nad dejstvom, da sta se z eleanor za srečanje dogovorili prav v edini ugledni kavarnici, kar jih je premogel stari center mesta. že v trenutku ko je vstopila so se vanjo zagnali različni glasovi in po pravici povedano ni imela pojma kateri izmed njih so bili dejansko izgovorjeni in kateri ne. kadar je bila obdana zgolj z peščico oseb, ni imela nobenih posebnih težav pri blokiranju njihovih misli in kljub temu, da je bilo včasih koristno vedeti kaj se skriva v njihovih glavah, je to počela vedno ter povsod. preveč informacij ima navsezadnje navado uničiti vso zabavo. globoko je zavzdihnila, zmajala z glavo ob opolzki opazki, ki jo je mimogrede zaznala med poplavo glasov ter se počasi odpravila proti edini prazni mizi v kavarni. dobra stran je bila, da se je nahajala v kotu, slaba pa, da je komaj meter proč sedela jezična stara ženska s pudljem v naročju in na ves glas opravljala svojega moža, medtem ko je v mislih sem ter tja dodala še kakšno kritiko o obnašanju ter videzu svoje sogovornice - še posebej veliko je imela 'povedati' o njenih laseh. abaddon je zavila z očmi, nato pa k sebi potegnila stol ter sedla. na splošno ni imela ničesar proti opravljanju, vendar zgolj če je pri tem izvedela kaj zanimivega. in glede na starkine besede - ter misli - je bil njen mož vse prej kot to. eden izmed prvih padlih po apokalipski, je pomislila, preden je počasi zmajala z glavo, razočarana nad dejstvom, da je neumni ter nepomembni temi sploh posvetila prostor v svojem umu. na srečo ji ni bilo potrebno čakati prav dolgo. eleanor ni bila znana po zamujanju in abaddon je pri vhodu prav kmalu zaznala rdečkasti odtenek čarovničinih las. na kratko ji je pomahala, nato pa počakala da je prišla bližje, preden ji je v pozdrav pokimala. "eleanor. kako gre kaj življenje?" samo povsem običajen začetek povsem običajnega pogovora. ustnice je ukrivila v kratek ter kar nekoliko nevaren nasmešek.

Ko je po asfaltiranem pločniku Eleanor stopala proti majhni kavarnici v starem središču mesta, se ji ni zdelo, da bo dan kaj posebnega. Pričakovala je, da bo povsem nedolžen, morda rahlo dolgočasen, a predvsem čisto običajen – no, kolikor je dan čarovnice lahko običajen. Bilo je zmerno toplo, čeprav so oblaki vztrajno preprečevali sončnim žarkom, da se prikradejo na obličje Zemlje in za trenutek ali dva ogrejejo in ji malce osvetlijo pot. Čeprav ni imela razloga za skrb, pot do kavarne Madison, je poznala skoraj tako dobro, kot hrbtno stran svoje dlani. Toda mestece Shadowland je bilo v oblačnosti videti, kot duh samega sebe, kot stara, obledela fotografija, vsa srebrna in zamegljena.
Medtem ko so mimo nje, ki je hodila po glavni ulici vozili avtomobili najnovejših znamk in avtobusi ter morda celo vlaka, ki so dan zasidrali v enaindvajseto stoletje, so temne uličice - v katere je zahajal le redko kdo, ki ni vedel za nadnaravna bitja ali je imel kak drugačen razlog, da se jih ni bal – izgledale, kot da prihajajo iz čisto drugačnega časa. Oblačnost, kamniti izd vzdolž katerega je hodila, medla svetloba – upala je, da se bo njena osamljenost spremenila, ko bo prišla v kavarnico. V mislih je premlevala povsem običajne stvari, najbolj pa jo je grizlo to, kar ji je Rosemarie hotela povedati.
Nekoliko nervozno si je grizljala notranjo stran lica, dokler ni končno odrinila vrat Madison kavarne. Ob njeni potezi je zažvonkljal majhen zvonček ki je bil privezan nad vrati in tako opozoril natakarja in vse ostale, da je nekdo vstopil. Toda ob današnjem prihodu ni skoraj nihče slišal zvončka, zaradi glasnega govorjenja, skoraj kričanja, ki je bilo posledica polnemu prostoru. S pogledom je premerila kavarno do leve proti desni, dokler ni končno opazila temnolaske, ki ji je pomahala. Z nežnimi koraki se je odpravila proti mizi. »Rose.« je pozdravila in sedla na stol nasproti njej, tako da jo je lahko gledala v oči. »V redu. Povsem običajno.« je odvrnila in dvignila pogled proti natakraju, ki je ravnokar pristopil k njuni mizi. »Želita, dekleti?« je vprašal z nizkim glasom. Eleanor je naročila svojo običajno kavo: Espresso Macchiato. Po Rose-inem naročilu je zapustil mizo in dekleti sta se spet osredotočili na svoj pogovor. »In tvoje življenje. Zagotovo je bolj zanimivo od mojega …« je dejala in jo pogledala v oči. Zaradi njenega nasmeška se je počutila nekoliko nelagodno, a mu ni posvečala prevelike pozornosti. Navsezadnje sta bili prijateljici, kajne?

for; eleanor ferwell
note; sorry for short and lame - nekoliko mi primanjkuje navdiha.

"espresso." je zamrmrala, pri čemer je na vse pretege poskušala ignorirati natakarjeve precej žaljive misli, ki so ostro ter razločno odzvanjale po prostoru ter se povrh vsega še mešale z nesramnimi pripombami stare ženske pri sosednji mizi. če je abaddon prav razumela, je še vedno opravljala svojega strahopetnega moža. "moje življenje zanimivo?" na ustnice si je nadela skeptičen nasmeh. "nisem tako zelo prepričana." enkrat za spremembo je celo povedala resnico. človeško življenje ni bilo nič posebnega in čeprav se je z njeno preobrazbo v demona močno spremenilo, je prvotno navdušenje kar hitro izhlapelo. kar pa seveda še ne pomeni, da ni več vedela kako uživati. uničevanje stvari, mučenje, pobijanje ter seveda psihološke igrice, ki jih je imela najraje od vsega, so ji vedno prinesle globoko zadovoljstvo. in najboljša stvar pri njeni trenutni nalogi je bila, da se jih je v manjših količinah z lahkoto privoščila. natakar se je vrnil z naročilom in abaddon je z velikim veseljem srknila požirek svoje pijače. "torej..." je rekla počasi ter skodelico previdno položila nazaj na mizo. "se je od takrat ko sva se zadnjič videli zgodilo kaj omembe vrednega?" pogovor se je gibal po povsem ustaljenih tirnicah izmenjave novic ter dolgočasnih podrobnosti iz vsakdanjega življenja, čemur se je abaddon v zadnjih tednih ki jih je preživela v mestu že popolnoma privadila. pripravljanje scene - kot bi lahko rekli - je bila ena izmed najpomembnejših točk, ki so vodile k uspehu. kljub temu pa je z delom že čisto predolgo odlašala in skrajni čas je že bil, da se ga loti. ni vedela natančno zakaj je izbrala ravno eleanor, v mestu je bilo navsezadnje še precej manj trdih orehov za streti. rdečelasa čarovnica, ki ji je sedaj sedela nasproti je bila ena izmed tistih deklet, ki še muhi ne bi storile žalega in potegniti jo na temno stran bi se nedvomno izkazalo za vražje zahtevno nalogo. kar je bil po vsej verjetnosti tudi natanko tisti razlog, ki jo je vzpodbudil k temu, da se je za to odločila. vedno je imela rada izzive. naredila je še en požirek espressa, nato pa se naslonila nazaj ter roke prekrižala pred seboj. "in kako gre kaj tvoji družini?"