eleanor

Ob naslednjem koraku, je njeno porcelanasto kožo obsijalo sonce. Za sabo je pustila senco ogromne vile Ferwellovih in se počasi napotila navzdol po ulici. Njeni koraki so zaradi čevljev z visoko peto, rahlo odmevali z vsakim stikom tal, medtem ko je bilo mogoče kriviti le veter, da so njeni lasje, plapolali za njo in so njen obraz hladili nežni sunki. Kot že mnogokrat, odkar je zapustila prag svoje rojstne hiše, si je z roko šla skozi lase in pospešila korak. Roke so ji opletale ob telesu na koordiniranem, eleganten način, njen obraz pa je bil večino časa obrnjen proti tlom. Opazovala je konice svojih črnih škornjev, ki so se čisto na koncu obarvali belo. Z levo roko je skoraj neopazno zamahnila nad njimi in tako pomešala moči vode in zraka, da so spet zasijali v črnini.
Že naslednji trenutek pa so se njeni škornji rahlo pogreznili v vlažni zemlji, saj je stopila na tla Shadowlandovega gozda. Njena pljuča je napolnil zrak narave, s katero je bila tako tesno povezana in še v tistem trenutku je čutila kako vsa slaba čustva, ki so se nabirala v njej počasi izginjajo, z vsakim posameznim izdihom, se je počutila lažjo in srečnejšo. Njeni koraki so se upočasnili, s konicami prstov se je dotaknila vsakega debla dreves in listka na grmičih, ki je bil v dosegu in si tako zbistrila misli, ki niso več plapolale od njene osamljenosti, družine, ljubezni in drugih nepomembnih težav – no, težav, ki so se v tem trenutku zdele nepomembne, čeprav so običajno povzročale nespečnost in stres. Ustavila se je tik pred jezerom. Pred njo se je tako razprostirala čista gladina, ki je odsevala sončne žarke, modro nebo in visoke, goste krošnje dreves. Počepnila je bližje, kljub spolzkim tlem, ki bi jo brez predhodnega opozorila z veseljem poslala naravnost v mrzlo vodo. Z blaznico kazalca, sredinca in prstanca se je dotaknila gladine in tako so okoli prostora, kjer se je je dotaknila zaplesali komaj vidni krogi in iznakazili bistrino.
Spet se je počasi dvignila globoko vdihnila. Vzorčila je roke in naredila korak proti mestu, kjer je še malo prej bila voda jezera, sedaj pa se je pod njenimi čevlji razprostiral prostor vlažne zemlje, medtem, ko je voda ob njeni strani narasla. Rose so jo počasi začele boleti, na njenem čelu so bile komaj opazne kapljice potu, a ni odnehala. Naredila je še en korak, voda se ji je spet odmaknila s poti. Sedaj je bila gladina vode, ki se ji je odmaknila že v višini njenih ram. Stvar je izgledala dokaj podobna odprtju reke v filmih o Mojzesu, ko je Bog odpre reko Nil, da so lahko se lahko sužnji rešili Egipčanov – ali nekaj podobnega.
Eleanor je sedaj zares čutila utrujenost, saj je storila še nekaj korakov, a si rok ni upala spustiti, saj bi jo voda zalila in morda celo utopila. Seveda, pa ni pričakovala, da bo zaslišala korake. Od strahu se je obrnila in skoraj spustila urok. Zadnji trenutek, preden bi voda zajela njeno celotno telo, je dvignila spet stegnila roke in se počasi sprehodila izven jezera. Svetlolasko je pogledala z nekoliko prestrašenim pogledom. Glede na njen izraz, je bila prepričana, da je neko nadnaravno bitje, ali vsaj človek, ki ve zanje. No, edino vampir ne more biti … šele takrat je opazila, da se je že precej zmračilo in šele takrat je podrobneje pogledala dekle pred seboj. »Jany?« je presenečeno vprašala in povzdignila obrvi. Njena 'prijateljica', ki je nehala biti le-to takoj, ko ji Eleanor ni hotela začarati prstana ali kakega drugega amuleta za svetlobo. Uh, prekleto, spet smo tam …