dobrodošli v shadowland! kraj daje vtis povsem običajnega ameriškega mesteca; voden je s strani župana ter mestnega sveta, ima svojo bolnišnico, policijsko postajo, nakupovalni center, številne pube, restavracije ter cerkev v kateri se verneži vsako nedeljo zberejo pri sveti maši. vendar pa kljub navidezni običajnosti ne gre zanemariti dejstva, da se vsaj enkrat mesečno najde truplo, ki je bilo bodisi raztrgano na koščke, bodisi brez vse krvi, ali pa ubito na način ki že nekoliko meji na nemogoče. prav tako bi bilo potrebno poudariti, da razni nenavadni oziroma skoraj neverjetni dogodki tu niso nobena redkost, izginotja pa se v shadow land dogajajo veliko pogosteje kot kjerkoli drugod. tujci so prava redkost, če pa že pridejo pa so v večini primerov nadnaravna bitja, ki so končno našla raj na zemlji.
Naslov sporočila: eleanor & arielle Pet Apr 05, 2013 1:08 pm
for arielle; hope it's OK, and sorry if it sucks.
Tisti trenutek, ko je z glavo zadela v tla, je najprej pomislila na krvavitve, ki bi jih udarec lahko povzročil, kar pa je bilo seveda, neverjetno neumno, glede na to, da jo je podrl ogromen volkodlak. Namesto, da bi vstala in poskušala zbežati je, za trenutek obstala. Za trenutek predolgo. Temno rjav volk je skočil nanjo. Iz preprostih refleksov je zaprla oči, a ko je spet dvignila veke, se je srečala z črnimi očmi, ki so lačno in jezno strmele vanjo. Začutila je utripanje svojega srca v svojem grlu in poskušala pogoltniti slino. Volk jo je imel prižeto na vlažna gozdna tla, njegov ogromen gobec je bil rahlo odprt, ravno dovolj, da je Eleanor videla dve vrsti velikih, ostrih zob, ki so bili vsak trenutek pripravljeni, da ji iznakažejo obraz, ali storijo še kaj hujšega. Ne razumite narobe, rdečelaska se ni bala smrti, prav nasprotno, a vseeno ni mogla zanikati, da ji je tale izkušnja nagnala strah v kosti. Prestrašeno je zrla v volkove oči, čakajoč na svojo usodo, ko je volk še rahlo močneje odprl usta. Zatisnila je oči, a se po nekaj sekundah ni nič zgodilo. Čez moment ni več čutila težkega telesa nad svojim in previdno je spet spregledala. Arielle. Razširila je oči in opazila okrvavljeno orožje v njenih rokah. Ko je pogled usmerila v smer, kjer bi moralo biti v volkodlakovo truplo je opazila samo enega od njenih znancev, Ariellinih prijateljev v bistvu. Opazila je samo veliko rano malce pod njegovo lopatico. Nekoliko presenečeno je dvignila pogled, a takoj ugotovila v katerem grmu tiči zajec. Dvakrat je s pogledom premerila razdaljo od Ariellinega izraza, ki je bil nekakšna mešanica med krivdo in zaskrbljenostjo. Eleanor je zavzdihnila in stekla iz prizorišča. Ustavila se je šele nekje v središču gozda, ko je bila prepričana, da ji nihče ne sledi. Naslonila se je na drevo in svoja pljuča spet napolnila z zrakom. Spomin je izginil, ko je Eleanor zmajala z glavo, da so lasje zakrili njeno obličje. Pod roko je močno stisnila debelo knjigo in vstopila v veliko jamo. Z roko si je šla skozi lase ter si jih spela v neurejeno figo. Vsak, ki bi jo sedaj zagledal ne bi dojel, kaj bo počela razen kakšnega čarovnika, ki ve kako je potrebno vaditi uroke, ki ne zahtevajo dejanske povezave z naravo oziroma s štirimi elementi, ki jih ima večina čarovnikov v malem prstu že od rojstva. Ele knjigo odločila na eno od skal, s katere je lahko brala. » Fes Matos Sal Vis Nas Ex Malon …« je začela, a so jo ustavili bližajoči se koraki. Ob vhodu v jamo je kmalu opazila znano postavo, svoje sorodnice – no, na pol, glede na to, da sta bili obe na pol Ferwellovi, ju je povezoval le manjši delež skupne krvi. »Te ni nihče naučil, da ne smeš motiti čarovnice med urokom?« je vprašala Eleanor. Besede so izzvenele veliko bolj ostro, kot je nameravala in v njenih očeh je bilo opaziti, da ji je žal, a ničesar ni dejala na glas. Lahko bi rekli, da je bil jezna na Arielle že zaradi dogodkov izpred dveh noči, toda obe sta vedeli, da to ni edina stvar. Navsezadnje jo je le rešila. Eleanor, kot ne najbolj družabno bitje, ni imela veliko ljudi ob katerih bi bila zares sproščena. Arielle je bila ena izmed izjem, a to ni bilo vse. Temnolaska jo je ves čas hotela vpeljati v družbo in Ele je vedela, da ima dobre namene, a počasi ji je začelo najdeti živce, da od nje pričakuje, da bo kar stopila med ljudi in bila enaka kot ona. Zdelo se je preprosto nemogoče, četudi je bilo zares lažje kot se je zdelo. »Kaj sploh počneš tukaj? je dejala v rahlo nežnejšem tonu, medtem ko je bil njen pogled zapičen v knjigo. »Mislila sem, da bom sama.«
savannah hughes hunter
Število prispevkov : 43 Join date : 02/04/2013
Naslov sporočila: Re: eleanor & arielle Pet Apr 05, 2013 10:42 pm
LIKE A LIGHT BOAT IN THE DARK
marcus je bil njen prijatelj. znanec, že od vsega začetka. duša zabave in popularnosti. in še vedno jo je žrla krivda. ni ga bilo več. dobesedno je prijatelju, ki je računal nanjo in ji stal ob strnai vse odkar se je preselila sem, čez srce zapičila količek, da je v človeški podobi praznih oči obležal pred njo. še kar se je spomnila ščemečega občutka zadrževanih solz, ki je takrat napolnil njeno telo. ampak storila je prav, mar ne? marcus je ogrožil življenje nedolžnega bitja. in že od malega so ji vbijali v glavo, da tega ne sme dopustiti. in kot po naključju je bilo to nedolžno bitje prav nesa rdečelasa najboljša prijatlejica. eleanor, ki je povrhu v sebi nosila še isto kri. sama sreča je bila, da se je znašla na kraju nesreče ravno v času, ko se je marcus s svojim velikim gobcem že sklanjal nevarno blizu eleinega nežnega obraza. in krivda jo je žrla še vedno. ampak lovci pobijajo mar ne?
še hujši pa je bil občutek krivde, ki ji je dal jasno vedeti, da je dogodke nekako psoržila prav ona. želela je samo dobro. da bi se tudi eleanor lahko končno sprostila v družbi ostalih ljudi, kar ji ni preveč ležalo. ampak ele se je seveda tega z vsmei štirimi branila, s tem pa nredila nekam napačen vtis na arielline prijatelje, ki jim je prav tako pričelo načenjati živce, da se arielle toliko ubada s tem, da bi dekle, ki se je očitno ne da prepričati v to, spraviti med njih. ampak sama je trdno verjela, da ji bo uspelo. toda nasprotno je morala spoznati na grd način. moralo se je zgoditi, kar se je. in ele še vendo ni govorila z njo, ni se oglašala na klice ali sporočila. nasploh je prekinila vse stike z njo in to je rjavolaski samo še otežilo vse skupaj.
že nekaj dni je brezciljno tavala naokoli in mrzlično iskala pravo rešitev, ki bi pomagala vsem. ampak ta se ni hotela prikazati. medtem, ko je že kakšne stotič v dveh dneh, pohajkovala v gozdu, ki je bil prav tako temačen, kot mestece samo, je le zdolgočaseno brcala liste pred seboj. vs eksupaj je hotela spraviti v stere tire. ni se preveč menila za to kam so jo odnesle noge. saj se bo že znašla. je pa okolica pritegnila njeno pozornost, ko je zaslišala znan glas. z očmi, polnimi obžalovanja se je zazrla v eleanor, ki je stala nekaj metrov strna od nje, ter se zdrznila ob ostrini njenih besed. si je sploh kaj drugega zaslužila? "jaz...oprosti..za vse.." je nerodno izjecljala. ampak to je bila verjento edina priložnost, da pove rdečelaski sovje opravičilo kot je potrebno. "res mi je žal..nisem delala prav..res ne.." toda besede so iz nje še vedno prihajale v polomljenih stavkih in lica ji je oblila rdčeica. kakšna trapa je izpadla. ni se menila za njene zadnje besede, ampak se je raje poskušala zbrati. saj bo..verjetno..
Naslov sporočila: Re: eleanor & arielle Sob Apr 06, 2013 12:34 pm
for arielle; sorry it's so short. next one will be longer and better, promise
Seveda ji je bilo žal. Obema je bilo žal. A zaradi nečesa, nečesa česar Eleanor ni razumela, je vedela, da tudi če ji sedaj oprosti ne bosta mogli več biti kot sta bili. Marcus ni bil edini od Ariellinih prijateljev, ki so Eleanor hoteli mrtvo, ali vsaj čim dlje od njih in Ari, kot je bilo mogoče. In Ele ni verjela, da bo rjavolaska sploh kdaj razumela kako se počuti, ko je v družbi in se ji zdi, da vsi ocenjujejo kako zelo nepopolna je ali obratno. Prihajata pač iz čisto drugačnih svetov, ki jih je skoraj nemogoče združiti. Toda vseeno, je bilo preprosto nemogoče izgubiti nekoga, ob katerem je razprla svoj trd oklep. Arielle je spustila bližje, kot kogarkoli drugega in bila je edina, ki je videla vse kar se skriva pod njeno lupino. Sedaj pa je stala pred njo, se opravičevala za nekaj za kar sploh ni bila kriva, Eleanor pa je strmela v besede v knjigi ter v mislih premlevala kaj naj reče. Naj ji pove, vse o čemer je ravnokar razmišljala ali naj jo dokončno odrine in ostane brez vsega, kar tako močno ceni. Odgovor se je zdel povsem preprost, a zakaj ga Eleanor potem ni mogla uresničiti? Globoko je zajela sapo in prikimala. Zastrmela se je v njene svetlo rjave oči, v katerih se je iskrilo obžalovanje. »Vem …« je zamomljala, čeprav so bile besede tako tiho, da je dvomila, da jo je njena sogovornica slišala. Naredila je nekaj korakov proti steni jame in z roko obrisala suho zemljo, ki se je nabrala v razpokah, ki so skrivale starodaven urok, ki so ga znali brati samo zares odlični čarovniki. Eleanor je do sedaj razbrala samo deset od štiridesetih znakov. »Arielle … je dejala, da bi prekinila neprijetno tišino, a nato spet zaprla usta. Pustila je da so besede oz. je beseda obležala v zraku. Še sama ni natančno vedela, ali jo je klicala, ali je hotela začeti pogovor ali pa je prostor morala nekaj reči in je bilo to prvo kar ji je padlo na pamet. Z roko je rahlo zamahnila nad eno do skal, da je ta začela počasi lebdeti. Spustila jo je na tla ob sebi in spet zamahnila naj njo, da se je do nikoder vzel curek vode, ki je spral umazano zemljo in nato izginil, kod da se ne bi nič zgodilo. Počasi je sedla na očiščeno skalo in oči uperila v skalo na kateri je ležala njena knjiga in ob rahlem zamahu se je ta znašla pred njo. S kotičkom očesa pa je med vsem tem opazovala Arielle.
Naslov sporočila: eleanor & arielle 
Pet Apr 05, 2013 1:08 pm
