scarlett & marcial

V bližini je bil vampir. V bližini sta bila dva vampirja. V bližini so bili trije... V njegovih mislih so se nekako takole kopičili podatki: nejadali so njegove misli in vanje niso spustili nič drugega kot te preklete ponavajajoče se stavke. Včasih je šel na živce še celo sam sebi. In tako si ni mogel pomagati, sledil je svojemu nosu, samo zato, da bi utišal demone v svoji glavi. Ta njegova prirojena lastnost, zmožnost, da lahko zazna vampirja že nekaj kilometrov stran od sebe se je skozi leta in leta izkazala za izjemno uporabno. Nase je navlekel usnjeno jakno in se z dolgimi, a presenetljivo počasnimi koraki odpravila do kraja, za katerega je predvideval, da bo poln teh nadležnih nadnaravnih bitij. Resnično ni bil presenečen, ko ga je njegova vest privedla do ruševin: vamprije je pogosto našel na starih, zapuščenih krajih, krajih, na katere oseba nebi prostovoljno položila noge. S prstnimi blazinicami se je dotaknil kamnitih obokanih stebrov, ki so bili vse, kar je ostalo od nekdaj mogočne zgradbe. In ko se je želel skoncentrirati na tiste preklete krvosese, je za sabo zaslišal glas. Ženski glas. "Bilo bi vljudno, če bi pogovor začela s preprostim pozdravom. Ali pa da bi se, mogoče, predstavila?" je iztisnil skozi zobe in pogledal dekle, ki je stalo ob njem, odločno, kakor da bi se podajalo v najpomembnejšo bitko svojega življenja. Ta misel mu je narisala na obraz komaj opazen nasmeh. "Res? Meni pa se je zdelo, da me ne marajo samo razvajne bogataške riti," je z zadovoljstvom rekel, ugotovil je namreč, da strmi v deklino iz rodbine Brook. "Hej, nič ti nočem. Vsaj zaenkrat ne..." je rekel in skomignil z rameni. In medtem skoraj pozabil na vampirje: zopet se je osredotočil nanje. "Konec koncev pa, saj ne moreš preprosto izgnati vsakogar, ki zamaje tvoj prestol."

"glede na to da si se zapletla v pogovor z mano je mar meni, za začetek. presneto, kako te ljudje lahko prenašajo?!" je rekel in stopil nekaj korakov stran od nje. Šum je postajal tako močan, da bi ga tudi na pol gluh lovec lahko slišal, a Marcial ni vedel kako dobro slišijo čarovniki in si zato niti predstavljati ni mogel če je Scarlett zaznala karkoli ali ne. Ob njegovih besedah se je zamislil, predvsem zato, ker je imela dejansko prav. Res je bil zaljubljev n svoje delo, vsaj na nek način. Pravzaprav bi se bolje izrazili, če bi rekli da je bil odvisen od njega. "Vsak človek mora imeti nekaj rad. Prepričan sem, da tudi ti nisi taka ledena kraljica za katero se izdajaš," je zamrmral in z očmi švihal hor in dol po zaraščenih na po razpadlih stebrih.
"Poznam ugled tvoje družine, vaše notranje težave me pa niti ne zanimajo. Prav tako ne tvoje težave." To je bila na lep način izražena prošnja, naj utihne in ga saj za trenutek pusti pri miru. In njene besede so ga preprosto prisilile do tega, da se je na glas zasmejal. "Prav, prav, se že tresem." V naslednjem trenutku pa se je nekoliko zresnil in jo pogledal. "Ne govori neumnosti, miška. Ne zapravljaj svojih dragocenih besed za prazen nič."
Vedel je, da bodo prej ali slej prišli. In vedel je tudi, da bi bil nanje popolnoma pripravljen, če njegove pozornosti ne bi pritegnilo dekle ob njem. Kakorkoli že, vesel je bil, da ni bila popolnoma nesposobna, kot je sam pričakoval. Saj veste, kaj pravijo: pes ki laja, ne grize. A Brookova deklina ga je presenetila.
Njegov tridesetcentimeterski nož se je zasvetil na utapljajoči svetlobi vzhajajočega meseca, medtem ko se je glava nesrečnega vamprija zakotalila po tleh in je njegov trup nemočno oblešal pod Marcialovimi nogami. Vedel je, kaj mora storiti, ali pa je to veljalo tudi za dekle ob njem... "Miška! Bi bila tako prijazna in korenine prisilila, da se ovijejo okoli nog telih pošasti?" je zakričal in čeprav je vedel, da se jih bodo prej kot slej otresni jim bo vsekakor oteževalo delo.