9th house on right side of the street [ferwell's]

Ferwell. Vplivni? Mogočni? Bogati? Da, vse to in še več. Zveni, kakor da bi brali kakšno poceni reklamo za družinsko srečo. Ampak to so bile misli, ki so se v trenutku, ko je Marcial Belov stal pred ogledalom in si ogledoval svojega dvojnika, zaprtega v tej stekleni kletki, motale po njegovi glavi. Ni vedel, da je le nekaj sto metrov stran od njega neka rdečelasa lepotica počela isto stvar, ni vedel, da so jo obhajali enaki dvomi kot njega.
Kdo bi si mislil, da se bo človek, ki vampirje in volkodlake pobija kot za šalo, bal stopiti pred ljudi, pred množico zahtevnih ljudi? Njegovo ime je v Shadowlandu nekaj pomenilo, imelo je slavnosten prizvok ne glede na to, iz katerih ust ga je Marcial slišal. In tudi pričakovanja ljudi, ki o bili lastniki teh ust so bila velika, ogromna. Ampak saj je vedel, kaj je moral narediti, ne? njegova elegantna obleka je zakrivala utrjeno telo in izklesane mišice, pa seveda tudi ogromno modrico na prsnem košu, ki jo je staknil dan prej. Edina stvar, ki ga je obremenjevala na njegovi podobi je bila globoka brazgotina, ki se je vila po njegovem levem licu, bila je skoraj krvavo rdeča in milo rečeno, izgledalo je kakor da bi ravnokar preživel strašen boj. Ne boj, mesarsko klanje! Ob tej misli se je nasmehnil in dokončno sprostil. Mogoče bi moral razmisliti o pesniški karieri, je pomislil in odkorakal iz svoje prevelike hiše.
Ko je prestopil prag Farwellove vile je uzrl (kakor da tega ne bi mogel pričakovati) notranjost, ki je bila še mnogo razkošnejša od zunanjosti. In preden se je lahko česarkoli zavedal ga je obsula množica ljudi: moški, ki so ga trepljali po ramenih, ženske, ki so ga poljubljale na neizmaličeno lice. Vse te prijazne besede, vsi nasmehi... Zmedli so ga, a nekako mu je uspelo ostati dokaj zbran. Kar naenkrat so vsi obrazi okoli njega postali znani, v vsakem od njih je prepoznal svojega sodelavca v boju ali pa nekoga, ki ga je moral ubraniti sam. "Gospa Ferwell," je rekel z ustnicami, oblikoanimi v polovičen nasmeh in pokimal v pozdrav.
Za polovico sekunde je njegov pogled za njenim hrbtom ujel pranem rdečih las in čez trenutek ali dva se mu je prikazala tudi njegova lastnica. Njegov obraz je za trenutek ohromel in v očeh se mu je komaj opazno zaiskrilo. Ko sta se njuna pogleda srečela se mu je zdelo, kakor da bi vsi glasovi v dvorai potihnili, le nekaj v njegovi glavi mu je vztrajno šepetalo: nekaj posebnega je, nekaj posebnega je... Podal ji je roko, Predstavil se je, začel govoriti o običajnih stvareh. Njenim kratkim odgovorom je prikimaval, pa čeprav v resnici ni imel pojma, kaj mu je govorila: pred sabo je videl le njen obraz, njeje ognjene lase in zelene oči. Vse dokler ni po mikrofonu zaslišal glasu, ki ga tukaj nekako ni pričakoval. Glasu, ki ga je sovražil iz dna srca.
Bil je kot panter, ki čaka na svoj plen. V zasedi. Opazuje ga, se dela neopaznega. Se pogovarja z gosti na zabavi tako doživeto, da vsi verjamejo da je ena najbolj socialnih oseb v zgodovini čloeštva? Prav to je počel Marcial. In tako se je, ko je gospod Ferwell končno ostal sam, počasi odpravil do njega in ga pogledal naravnost v oči. "Ferwell. Kakšno naključje," je rekel in se skoraj iskreno zasmejal. "Da, tvoja mama bi bila zelo ponosna, če bi vedela da si na tako zelo pomembni zabavi," je moški siknil nazaj in se takoj popravil: "Če bi seveda imel mamo, Marcial." Jeze v svojem glasu ni mogel skriti, prav tako kot ne Belov. Kozarec, ki ga je vržal v desni roki je počil in koščki stekla so zleteli po tleh. "Je bila vsaj moja prava mama. In moj oče je bil moj pravi oče... Kakor vem, eden on tvojih otrok ni resnično... saj veš... tvoj?" Zadel je v živo.
Pa vendar to ni bila ravno najboljša ideja, kajti Ferwell je bil mnogo bolj izkušen, kot se ga je spominjal iz njunih prejšnjih srečanj. Marcialu se je kar naenkrat zdelo, da mu v pljučih zmanjkuje zraka. Niti najmanjšega dvoma ni bilo o tem: bila je kriva čarovnjia, njegova čarovnija. In Rusu je prekipelo.
Temu bi se lahko reklo pravi moški pretep. S krvjo premazana prekleto draga suknjiča, raztrgani srajci, razbita čeljust pri prvemu in nekaj polomljenih reber pri drugemu. Prizor zagotovo ni bil lep, pa vendar so ga obiskovalci zabave s veseljem spremljali. Le še en zamah s pestjo bi bil potreben, pa bi Ferwell dokončno padel na tla, izgubil zavest. A ko je v tistem trenutku Marcial pogledal okoli sebe in v mnočici obrazov zagledal zelene oči lepotice, ki jo je srečal nekaj ur prej, se je njegov svet obrnil na glavo. Opazoval je njene oči, njegova prej dvignjena, dobro namerjena pest se je povesila. Izguba pozornosti = napaka. V trenutku se je znašel na tleh, z glavo je udaril ob ploščice in začutil, da mu je nekaj ostrega razparalo kožo na desni roki. Videl je Ferwella, kako je omahnil nazaj in oblezal na tleh... In nato je tudi sam zaprl oči.
"Kaj za vraga..." je zamrmral, ko se je počasi spet začel zavedati. Slika pred njegovimi očmi je bila motna, vse kar je videl so bili ognjeno rdeči prameni, ki so mu padali na obraz. Prijel je enega izmed njih in ga nežno popravil za uho njegove lastnice.

Zasmejal se je. Prekleto neprimerno za njegovo trenutno stanje, ampak prav tako je bilo tudi vprašanje lepotice, ki jo je nekako skrbelo zanj. V njenem glasu je bila neke vrst skrb, skrb ki je ni slišal že dolgo, leta in leta. Glede na to, da je Ferwell pred nekaj minutami iz njegovih pljuč izsesal vez zrak in mu pri tem po možnosti zlomil nekaj reber, ga je prsni koš peklensko zabolel. In vendar se je zasmejal. "Da, vredu sem, princeska. Nikoli bolje," je rekel in zamežikal, nato pa se je oprijel kot zadnje rešilne bilke in z njeno pomočjo odšepal stran od prizorišča zločina. Presenečen je bil, da njegova teža ni pod sabo stisnila tega drobnega bitja.
Dejstvo, da so imeli Ferwellovi v hiši tudi ambulanto, ga seveda ne bi smelo niti najmanj presenetiti, pa mu je to spoznanje vseeno za trenutek zaprlo usta. Takšno je torej življenje bogatih ludi, je pomislil in se sesedel na ponujen oblazinjen stol.
Njeni nežni bledikavi prsti so se od časa do časa dotaknili njegove kože in vsak ta drobcen dotik je nanj delovel kot doza heroina: pomiril ga je, sprostil, nekje v kotičku njegovih možganov se je pojavila evforija, ki pa je bila zatrta v trenutku, ko je z alhokolom prepojena vata zdrsnila po njehovih ranah. Pekoča bolečina, ki jo je bil sicer že navajen ga je motila kot še nikoli prej. Opazil je, da se njuna pogleda preprosto nista mogla več srečati in spoznal je, kdo je pravzaprav to dekle ob njem. "Gospodična Ferwell... Eleanor. Nehaj," je rekel in njegovi hrapavi, razbrazdani prsti so z največjo nežnostjo kar jo je premogel objeli njeno sloko dlan. Zaustavil je njeno roko, ne meneč se za to, da je bila vata v tistem trenutku prislonjena ob rano in da ga je to z vsakim trenutkom bolj peklo. "Pojdi k očetu, prosim te. Preživel sem še kaj hujšega od tega... Ne morem zahtevati tvoje pomoči. Ne morem sprejeti tvoje pomoči. Tega si ne zaslužim," je zašepetal skozi počeno ustnice, ki je ob teh besedah zopet začela komaj opazno krvaveti. Vedel je da bo to dejanje imelo posledice za dekle, ki se je ravnokar žrtvoala zanj. Mogoče se nekemu nevtralnemu opazovalce to ne bi zdelo nekaj pomembnega, a v Marcialu so se začela nabirati čustva, ki jih še dolgo ni čutil. Je bila to mogoče lju... Ne, na to si ni drznil niti pomisliti. In ne glede na to da bi se romantiku zdelo dejstvo, da je v trebuhu zagotovo čutil metulje dovolj dobra potrditev za to se on s tem ni strinjal. Metulji v njegovem trebuhu so imeli namreč jeklena nabrušena krila, praskali so po njegoem telesu in mu zadajali vedno nove in nove rane. Ironično, kajne? Glede na to, da ga je njen oče pred nekaj minutami pošteno premikastil je bila bolečina nekaj normalnega. "In oprosti mi zaradi pretepa. Ne nameravam se sicer opravičevati komurkoli drugemu, ampak mislim, da si ti nisi zaslužila videti tega prizora," so se iz njegovih ust usule šepetajoče besede. Zaprl je oči in njegovs glava je zdrsnila nekoliko vstran, izgledal je, kakor da je zaspal kot nedolžen dojenček. "Kaj ni to patetično? Zdi se mi, da ti delam krivico. Oprosti. Povej mi, kaj lahko naredim, da bi se ti oddolžim, in to bom storil," je izgovoril v eni sapi, saj je bil njegov zadah sedaj že izjemno slaboten. Zakašljal je in se poskušal udobneje namestiti na stolu, a mu to bolj kot ne ni uspelo. Je bilo možno, da se je njegovo zdravje slabšalo iz sekunde v sekundo? "Obstajajo taki uroki, ki te ubijejo počasi? Postopoma?" je vprašal in se zaman trudil skriti zaskrbljenost v svojem glasu.