5th house on the left side of the street [marcail belov]

hunter Število prispevkov : 43 Join date : 02/04/2013

I'LL DO IT ALL FOR YOU IN TIME

živčno si je pomela potne roke in z očesom hitro preletela okolico. precej tiho in mirno. ampak ne v njeni notranjosti. čutila je srce, ki je bilo, kot da bo pravkar skočilo iz njenih prsi. poravnala si je belo majico in globoko zajela sveži zrak, upajoč da ji bo olajšujoč napolnil pljuča. pa ji ni bilo nič lažje. samo še bolj je čutila tisto tesnobo, ki se je vse bolj zajedala v vsako celico njenega telesa. s hitrim in malce neodločnim korakom, je stopila po tlakovanem dovozu, za katerim se je dvigovala prelepa vila. ah, kaj vila, bil je že dvorec. stopila je do velikih masivnih vrat in oklevajoče pritisnila na zvonec. lahko je slišala zvok, ki se je odbil od visokih sten v notranjosti. ampak kljub vsemu, se v hiši ni zganilo nič. ni povsem razumela, kako lahko marcial sam živi v tako ogromnem dvorcu ampak navsezadnje je bil njen mentor od nekdaj poseben. vsaj njej se je zdel. in hkrati je bil tudi njen najboljši prijatelj. oseba, ki jo je zares razumela, kot nihče drug. ampak problem so bila čustva zaradi katerih je zdanje čase v njegovi prisotnosti postajala živčna, srce ji je bilo kot noro in nikakor se ni mogla zbrati. ampak tudi on se je zadnje čase do nje vedel bolj zadržano. njun odnos je postal bolj zadržan. čeprav se je vprašanje tičalo treningov in urjenja, ki sta jih imela skupaj, se ni mogla izogniti razmišljanju o nenavadnih dejavnikih, ki so tako raburkali njun odnos.

v notranjosti hiše še vedno ni bil odgovora. mogoče je zaspal. previdno je pritisnila na kljuko in vrata so se brez vsakršnega škripa počasi odprla. previdno in oklevajoče je vstopila. je prav, kar dela? naj se raje vrne pozneje? toda noge so jo kar same ponesle proti velikemu stopnišču. družbo ji je delal samo odmev njenih počasnih korakov in še nek drug. nekakšno brenčanje. televizija. pospešila je korak in sledila zvoku nekega filma do njegove spalnice. previdno je odškrtnila vrata in se kar malce razočarano zazrla v prazno posteljo. ni ga bilo. z vzdihom je ugansila televizijo in se pomaknila proti oknu, ki je ponujalo čudovit razgled na zunanjo okolico. kot kaže ga bo morala počakati.

ampak čakala ni dolgo, saj je kmalu zaslišala ponovne korake. koža na rokah se ji je naježila. brez dvoma je bil on. počasneje kot ponavadi, se je privlekel v sobo. brez dvoma je pil. ko jo je zagledal, je malce presenečeno pobuljil. "marcial." ga je pozdravila in ustnice razpotegnila v nasmeh, ki je nemudoma okrasil njen obraz.

for: my dearest marcial note: sorry, it sucks -.-

by stel

hunter Število prispevkov : 26 Join date : 24/03/2013

THIS IS FOR ARIELLE DERAVENEL

and i'll cross oceans like never before

vonj po alkoholu mu je šel prekleto na živce, ko ga je zaznal s svojim izostrenim vohom, ampak trenutno je bila vsaka celica v njegovem telesu omamljena in omotična. Ni vedel, kaj ga je tisti večer gnalo v bar, razen seveda njegovega prijatelja Kyla, ki preprosto ni mogel nehati blebetati o tem, da bi se Marc po toliko časa v Shadowlandu že resnično moral pošteno napiti. Bilo je menda pravilo, ali vsaj nekaj podobnega temu: temnolasec se začetka večera niti približno ni spominjal več. Če bi se sedaj za njegovim hrbtom pojavil vampir bi bil lovec zagotovo mrtev: pravzaprav bi se že po samem hitrem obratu spotaknil ob svoje noge ter si po možnosti ob padcu razbil glavo. Ob tej misli se je na glas zasmejal, najbrž se ga je slišalo po celi ulici, a mu ni bilo mar za to. Kako klavrn konec bi to bil za slovitega Marciala Belova! Kako bi se mu vsi nasmejali dol solz! No, vsaj tisti, ki bi popili nepreštevno vsoto litrov močne tekile, tako kot je to sotril on ta nesrečn večer, ko je dvomil tudi v to, da se mu bo uspelo odvleči do doma.
Ampak to mu je seveda uspelo, kot mu je uspelo vse, česar se je lotil. Svež nočni zrak ga je nekoliko streznil in vse kar si je tisti trenutek želel je bil to, da bi šel lepo v posteljo in zaspal. Ampak v njegovi sobi ga je počakalo nekaj boljšega: lepotica, ki ji ni bilo para. No, vsaj sklepal je tako, ker je bil njegov pogled bolj ali manj zamegljen: prepoznal jo je šele, ko je spregovorila. "Ari, hej. Ravnokar si mo polepšala dan," je rekel in jo pogledal v oči. Nato pa se je nenadoma zamislil. "Pravzaprav večer. Polepšala si mi večer. Ali pa kar noč... da, noč," je dokončal in z očmi preletaval njeno telo. Kakor da ga ni če nikoli opazil, kakor da je ne bi opazoval skoraj vsak njun trening in zadrževal umazanih misli, ki so mu ob njej švigale po glavi. "Najbrž imaš razlog, da si prišla sem, kajne?" je vprašal spodbudno in si začel odpenjati gumbe na svoji srajci. Alkohlnega smradu preprosto ni mogel več prenašati, Arielle pa je bila konec koncev njegova prijateljica: pa kaj potem, če vidi njegove mišice in brazgotine. In kasneje bi se mu lahko prav prijateljsko pridružila pod prho Ne, butec, saj veš, da je niti malo ne zanimaš. Pa vendar se je njegovi pijani glavi ideja zdela prekleto dobra. In njegova pijana glava je upala, da je punca pomislila na isto stvar.