ulica

tag; charles  

čeprav je savannah živela predvsem za lov, je tudi zanjo kdaj pa kdaj prišel kakšen od prostih dni, ko ni imela drugega dela, kot da je se je ubadala s časom, ki ga je imela nenadoma na pretek in pozabi na vse nadnaravne tegobe tega sveta. ob takih dnevih je ponavadi poiskala zaposlitev v mestu in se s prijatelji odpravila plesat v kakšen klub. njej samik  je vse skupaj precej dobro delo. ni ji bilo treba ves čas tekati za tem ali onim vampirjem in ni smrt prežala okoli vsakega vogala. to sicer ni pomenilo da je čisto varna - to je bilo v tem mestecu praktično nemogoče. je pa pomenilo, da se večina nadnaravnih bitij tako ni počutila ogroženo in so se umaknila k svojim vsakdanjim opravkom. kolikor so ti pač lahko bili vsakdanji. za vsak primer pa se je v njeni torbi vedno skrivala pištola, pa tudi na svoje veščine je lahko računala. ni se podcenjevala in je točno vedela koliko lahko naredi. in to ni bilo malo. skoraj čudno se zdi, da je lahko dekle tako nedolžnega obraza pravzaprav brezrčna morilka. za njene, pred smrtjo ponavadi mučene, žrtve ji ni bilo posebej hudo. bili so nepotrebno zlo in treba jih je bilo iztrebiti. pika. danes se je tako po nekaj urnem plesanju, z nasmehom na obrazu odpravila vzdolž ulice in se mimogrede poslovila ne od zadnje prijateljice. z večerom je bila kot ponavadi zadovoljna in nič je ni moglo praviti v slabo voljo. za trenutek je postala in pobrskala po torbi za telefonom, ko jo je prekinil moški glas, nenadoma tik pred njo. kar malo je poskočila in se sama pri sebi nadrla, da bi bil lahko to kakšen lačen vampir. čeprav je tudi moški pred njo izgledal nekam skrivostno, pa tudi njegov način govora ni nekako spadal v to stoletje. po drugi strani pa je izgledal preveč nedolžno, da bi lahko bil vampir. in ni želela po krivem nedolžnega človeka obdolžiti vampirizma. nasmehnila se je. "no, seveda. ste kam namenjeni?" izgledal je le nekoliko starejši od nje. očarljiv nasmeh torej ni škodil.  

tag; charles

bil je tujec, nedvomno. ali pa se je šel pred kratkim priselil v mesto. sama je namreč poznala skoraj vsakega prebivalca tega mesta. moški pred njo pa ji je kazal neznan obraz in ji predstavljal večno uganko. izgledal je uglajen in predvsem je bil čeden. ampak ali ni vsakič tako, da se ravno za takimi skriva nekaj več? preiskujoče je nagnila glavo, kot bi pričakovala da se ji bo tako razkrilo nekaj več. pa se ji ni. pojavil se je od nikoder, pa še v očeh se mu je svetila tista skrivnostna iskrica. ni čisto vedela ali jo to privlači, ali jo plaši. nedvomno pa jo je oblil topel val, nekakšnega veselja, ko je pokazal svoje navdušenje nad tem da mu bo pomagala. sramežljivo se mu je zazrla v obraz, ko je stopil bliže. spet tisti občutek. nekaj ji je govorilo, da je prišel preblizu, hkrati pa je od njega velo nekaj, kar ti je dajalo vedeti, da si varen. da ni potrebe po strahu. čutila je lahko srce, ki ji je znotraj prsi udarjalo kot noro in še bolj dokazovalo da je nanjo naredil velik vtis. "to je odvisno od tega kaj jemljete za izjemno." njen glas je zvenel popolnoma mirno, glede na to kakšen tornado se je dogajal za tistim mirnim nasmehom. "nisem pa ujela vašega imena. saj ga imate kajne, gospod...?" ponudila mu je vprašujoč pogled. ime je hotela vedeti iz več razlogov. kot lovcu, ji je bila prirojena previdnost, ne glede na to, kako prijeten se je tujec zdel. pa tudi, če mu želi pomagati in ga nekam voditi, verjetno mora vedeti vsaj kako naj ga kliče.