eva & marcial

Nasmehnil se je sam sebi, natančneje svojemu odsevu v ogledalo: a to je bilo dovolj, da se je dokončno prepričan da se mu je popolnoma odpeljalo. V mislih mu je še vedno odmeval stavek starca, ki ga je naučil lovilskih modrosti, stavka, ki je bil zadnje kar je slišal od njeha. Marcial, genij si. In geniji mnogokrat prestopijo črto norosti. Malo je manjkalo do tega, da bi se sam sebi in svojim mislim histerično zasmejal. Bila je tako prekleto patetičen, sam sebi se je zdel. Lovil je nadnaravna bitja, svojo mladost je zapravil za to, zapravil je tako rekoč vse. Vse, kar je imel. Že res, da si je pridobil slavo, sloves odličnega lovca - nekateri bi si drznili reči celo najboljšega. A kaj je dosegel? Nič. Niti smrti svojih staršev ni maščeval. In sedaj... sedaj je našel osebo, ki bi bila lahko kriva za to.
Eva Rocher. Njeno ime je odzvanjalo v njegovi glavi in zdelo se mu je, da jo je v tem času, ko je preučeval njeno življenje in sledil vsakemu njenemu koraku nekoliko zasovražil, hkrati pa se je počutil kakor da se mu ta dan srečanja z njo obeta snidenje kakor s starim prijateljem. S težkimi koraki se je odpravil ven iz svoje hiše ter se napotil v gozd. Da, točno je vedel, kako lahko pride do nje, vedel je, kot je vedel kje lahko najde kateregakoli človeka tega planeta, če do njega nekaj čuti, pa naj bo to ljubezen ali sovraštvo. In tako ga je pot vodila do jase: niti sanjalo se mu ni, kaj bi tako dekle lahko delalo tam. Ampak našel jo je. Na ustnice si je nadel nasmeh in se odločil za prikrito tehniko napada. Hinavstvo, zapeljevanje, nato napad. In niti pomislil ni na to, da je dekle po vsej verjetnosti povsem nedolžen angel. "kaj pa ti sama tukaj?" je rekel in bilo je prepozno ko se je zavedal da je zvenel kot sedemdesetletni pedofil. sam pri sebi je zaklel. "ta kraj je nevaren za taka nežna bitja," je rekel sarkastično in se zarežal.

Punca mu je dejansko posvetila svojo dragoceno pozornost. Kar je Marcial pričakoval pa je bilo popolno nasprotje njenega prvotnega odziva: dekle se je zdelo popolnoma prijazno, ljubko in... neškodljivo. To mu je za trenutek ali dva zaprlo usta: pričakoval je nekaj bolj divjega, neukrotljivega. Ampak Eve, kakršno si je sam predstavljal resnično ni bila Eva sama. Prvim občutkom osuplosti je zopet sledila popolna zbranost in osredotočenost. "sprehjaš? kakorkoli že, še vedno si sama. majhna dekleta pač potrebujejo zaščito," je rekel in se počutil precej patetično, kajti tole srednješolsko osvajanje, ki je bilo povrh vsega samo krinka, se mu je z vsako minuto zdelo bolj neumno - a ga je tudi vsako minuto tudi bolj zabavalo. "ampak rekel bi, da si dovolj 'odrasla', da sama paziš nase, kajne, marmaroth?" Pustil je besedam, da so obvisele v zraku ter jo gledal naravnost v oči. Kakor da bi ji želel prebrati misli, da bi želel nasilno vdreti v njeno glavo.
"Vsekakor ni ravno najbolj varna točka v Shadowlandu," je z nasmehom na ustnicah omilil svoj prej izrečeni stavek in skomignil z rameni. "Marcial. Ime mi je Marcial," je še zamrmral, medtem ko je proti dekletu stegnil roko, da bi jo stisnila in s tem potrdila njuno poznanstvo. "Uradno te še ne poznam, torej... kako ti je ime?" Vprašanje, ki ni bilo ravno na mestu, pa ga je vendar izrekel.

Njeni zlatorjavi lasje so se bajno svetili na soncu in pri tem izgladali izjemno bogato. Kakor da bi ravnokar pobegnila iz kakšnega oglasa. In vsekakor je pričakoval, da je deklina kar nekaj let starejša od njega... pa endar ga je številka malce presenetila. Kako to, da takega bitja še ni nihče pokončal, ko pa je izgledala tako nemočno... Strup se skriva v majhnih stekleničkah, se je opomnil in si šel z roko skozi lase. "Tale stavek te je kar naenkrat naredil izjemno neprilačno. Starejša si od moje prababice, zaboga," se je zasmejal in resnično upal, da mu za to bolj ali manj ponesrečeno šalo ne bo zamerila. konec koncev pa ji je samo vračal: ta besedna igra, ki je potekala med njima, mu je postajala všeč. "Pa vendar tvoje oči zaradi tega niso nič manj lepe," je poslusil in jo pogledal naravnost vanje. Kakorkoli že, ta poved ki je ravnokar ušla iz njegovih ust vsekakor ni bila laž.
"Preveč odrasel si šele takrat, ko postaneš dolgočasen." Zamrmral je in negnil glavo za nekaj zanemarljivih stopinj v desno. "Ne zdiš se mi pretirano dolgočasna," je dodal po nekaj dolgih sekundah molka in jo premeril od glave do peta. Glede na to, da se je odločil da je ne bo maral si je moral priznati, da je naredila precej dober vtis nanj.
"Torej me je veselilo, da sem te spoznal, Eva," je izustil in jo nenadoma prijel za obedve roki. Nekaj na njem mu je govorilo, da jo bo sedaj lahko dobil, ukrotil. Samp podrediti se mu je morala. Skupaj z njo je stopil nekaj korakov nazaj ter jo tako rekoč zvlekel pod senco nekega mogočnega hrasta. "In stavim da imaš tudi dober spomin... Igrajva se igrico, prav? Recimo... kje si bila 7. marca pred devetnajstimi leti?" je vprašal nedolžno. Ta datum se mu je vsidral v spomin kot dan, ko je izgubil družino: in sedaj bo mogoče izvedel, če je ona kriva za njihovo smrt ali ne. Gledal jo je v oči in držal za roke.