pri morskem razbojniku

bar pri morskem razbojniku je bil po vsej verjetnosti največja luknja v celotnem mestu. grobo izklesano pohištvo je nudilo dom kopici lesnih črvov, celoten prostor je prekrivala debela plast prahu, kozarci pa so dajali vtis da niso niso bili očiščeni že vrsto let. abaddon ni bila čisto prepričana v kakšnem stanju je klet v kateri so hranili alkohol, imela pa je močan občutek da v njej živi kar obsežna podganja družina - ob redkih primerih, ko je sedela za pultom, srkala vodko in se brigala zase, se ji je namreč zdelo da sliši tiho cviljenje. ampak v končnem smislu bi šlo lahko tudi za ljudi. lastnik bara je bil vampir, in je vedno ko se je pred pultom pojavil kdo njegove vrste, predenj lažerno potisnil steklenico s temno rdečo tekočino. neizobražen opazovalec bi bil prepričan da gre le za običajno rdeče vino, abaddon pa se je zelo dobro zavedala dejstva da so steklenice v resnici napolnjene s krvjo. po vsej verjetnosti je bil ravno to tisti dejavnik, ki je v bar pritegnil toliko krvosesov. vedno, ko je bila tam so sedeli okoli ene ali dveh miz in s temnimi nevarnimi očmi opazovali vsa bitja ki so se zdela človeška. to se pravi osebje - ki so bili večinoma ljudje -, njo in kakšno veselo skupino pijanih moških, ki so bili dovolj pogumni - ali pa neumni, odvisno s katere strani gledaš - da so se celo noč na pol nezavestni klatili po ulicah. abaddon je nanje gledala s tihim zadovoljstvom, njihova splošna petetičnost jo je vedno uspela spraviti v dobro voljo. ampak to ni bil razlog, da je vedno znova stopila skozi vrata te luknje in nato v njej preživela naslednji dve uri. ne, to je počela zaradi karin. privlačno azijsko dekle - to ji je vsekakor morala priznati - ki je imela vedno veliko za povedati o nadnaravnem svetu, čeprav o njem ni vedela ničesar. abaddon je močno spominjala na neko noro katoličarko, ki jo je srečala enkrat v šestnajstem stoletju. tik preden ji je zlomila vrat je še kar molila k svojemu bogu, trdno prepričana v njegov obstoj. seveda pa v načrtu za karin ni imela ničesar takšnega, dekle ji je bilo po svoje všeč. njune debate so bile brez izjeme močno zabavne in občasno zahtevne še celo za 2100 let starega genija kakršna je bila abaddon - kar je bilo dobro, temnolaska je namreč od nekdaj oboževala izzive.

ta večer se je po dolgem času spet namenila v bar, po novo dozo neumorne debate o tem ali nadnaravno obstaja ali ne. elegantno je zavijala med mizami, ko je prišla do pulta pa zasedla svoje standardno mesto na petem stolu iz desne. "pivo, in v zaprti steklenici lepo prosim. nočem preživeti naslednjega meseca v postelji zaradi neznane okužbe." je vljudno nagovorila dobro poznan hrbet azijke, nato pa roke položila na mizo in nanje naslonila brado. "torej, kako kaj majhne zelene punčke s krili? slišala sem da nekatere grizejo."

abaddon je skeptično premerila steklenico ki je kraljevala na pultu pred njo. previdno je dvignila levo roko ter s palcem počasi zdrsela po gladki površini. na konici prsta je ostala tanka plast sivega prahu. na kratko se je skremžila, nato pa iz rame snela srednje veliko usnjeno torbico črne barve ter iz nje s precejšnjimi težavami potegnila majhen bel robček. obrobljen je bil s tankimi svetlomodrimi črticami, v njegovem desnem vogalu pa so bile z enako barvo izvezene začetnice. e r - elizabeth rosenberg. abaddon se je nasmehnila ob nenadnem spominu na okroglično plemkinjo z obupnimi svetlimi lasmi, ki so v štrenah padali z ogromne glave. že njena pojava je bila dovolj obupna, da je večina moških pogledala proč vedno ko je stopila mimo njih, osebnost pa še približno petstokrat hujša. abaddon je bila resnično olajšana, ko so njeno telo objeli vijolični plameni ter se je v nekaj kratkih sekundah spremenila v kup pepela. robček, ki ga je zdaj držala v rokah, je bil edini spomin na to, da je ženska sploh kadarkoli obstajala. vseeno bi bilo če ne bi, je pomislila, ter s koščkom belega blaga malomarno obrisala prah s steklenice piva, ter ga - ko je končala - zabrisala nazaj v torbico. "oh, kakšna škoda." je zavila z očmi, ko je azijka končno blagovolila odpreti usta. "jaz sem pa že razmišljala o tem, da bi ujela kakšno čredo - ali jato - in jo poslala mojim staršem za božič. prepričana sem, da bi bili dovolj veseli da bi doživeli srčni napad ter s tem osrečili še mene." kratko se je zahihitala svoji kruti šali, nato pa srknila majhen požirek piva iz steklenice. pijača ji je spolzela po grlu in za seboj pustila grenak okus, ki ji v bistvu ni bil niti malo všeč. alkohol je naročila le, ker je bila to edina užitna stvar v tej luknji in bi jo vampirski lastnik nedvomno vrgel ven če pred seboj ne bi imela ničesar. "veliko ljudi se potika pred tem barom." jo je suho opomnila. "to, da svoje delo jemlješ resno pa sem že ugotovila. resnično ne vem kaj imaš od tega da vohuniš za ljudmi. enkrat te bo nekdo zasačil ter te obtožil perverznosti ali česa podobnega. ko bo ugotovil da si prepričana, da je vampir ali volkodlak ali morska deklica oziroma nekaj takšnega, pa bo obvestil za to pristojne ljudi in preostanek svojega življenja boš preživela v norišnici." azijki je namenila dolg pogled, nato pa odločila da je izrazila dovolj resnosti ter odgovornosti za en večer ter ustnice ukrivila v nasmešek, ki je jasno sporočal da azijkina izjava v njen ne budi le zaskrbljenosti temveč jo obenem tudi zabava. "si prepričana? mogoče je šlo pa za dva vampirja, ki sta imela tako divji in strasten seks, da sploh nista opazila kako sta vsa drevesa okoli sebe spremenila v trske?" nekoliko je dvomila da je bilo to to - po vsej verjetnosti je šlo le za običajnega volkodlaka, ki je imel tako smolo da je naletel na posebej krvoločnega lovca -, je bilo pa teoretično povsem mogoče. nekaj takšnim prizorom je bila v obdobjih tavanja po zemljinem površju že priča.