christian hughes

AGE: 28

GROUP: hunters

SIDE: i have no side

FAMILY: hughes family

SEXUALITY: straight

PLAY BY: joseph morgan

Bodi močnejši! Ti punčka! Vampirji se te bodo še usmilili! Prekleto, uporabi vso svojo moč! Boš že videl, ti smrkavec razvajeni! In priletel je še en udarec v pleksus. Slišal sem očetove korake, ki so teptali sveže naneseni sneg, ampak nisem mogel vstati. Samo ležal sem lahko, preveč utrujen in bolela me je vsaka celica telesa. V tistem trenutku sem zasovražil očeta. Počasi sem začenjal zmrzovati in raje sem se pobral na vse štiri, ker mi je bilo bolj všeč, da me je vse bolelo, kot da delov telesa sploh ne bi čutil. V ustih sem imel sladek občutek lastne krvi in jezno sem se pognal proti vratom. Bila so zaklenjena. Pustil me je zunaj, na ledenem mrazu. Včasih sem se vprašal, če je moj oče demon, saj so ti živeli še v času Šparte. Samo tam bi se namreč lahko naučil vzgoje, ki mi jo je nudil. Nehal sem brcati v železna vrata in se raje posvetil teku okoli hiše, saj nisem hotem zmrzniti. In potihem prisegal, da bo prišel dan, ko se mu bom maščeval za mučenje, ki sem ga pomnil že odkar sem shodil. Vendar ta dan ni nikoli prišel. Na svojega očeta nisem mogel položiti roke. Imel sem ga rad in v meni je rasel občutek, da me bo imel tudi on, če bom boljši od vseh lovcev v mestu. Zato sem zadušil stokanje, nehal šteti modrice, začel izdelovati orožje, se v šoli zadrževal bolj zadaj, bral knjige o vsem kar se je tikalo družinskega posla in v vsem posnemal očeta. Hotel sem mu biti senca. In čez nekaj let, sem mu to tudi bil. Postal sem neuničljiv ubijalski stoj, brez čustev ali usmiljenja. Ne, lažem. Imel sem čustvo. Bila je jeza. Jeza na očeta, ker nikoli nisem imel pravega otroštva in ker nikoli nisem občutil starševske ljubezni, vendar sem jo pretvoril na nadnaravna bitja. Vse kar se je nabralo na meni, sem usmeril na pošasti, ki si niso zaslužile stati na zemlji. Dokler nisem srečal nje. Ženska seveda. Bila je nežna in prijazna, ugotovil sem, kako šibek sem. Vedno sem se imel za nezlomljivega, toda ko je bila ta kača v moji postelji, sem se prvič počutil krhkega kot steklo. In zlomila me je. Skoraj dobesedno sem ji dal srce, saj nisem bil pozoren in pokazala je svoje zobe. Ni manjkalo veliko, da bi me ubila v spanju. Uspel sem se ji postaviti po robu tudi brez orožja, vendar je pobegnila in od takrat jo iščem. In zaradi nje, se je moje sovraštvo do nadnaravnih pošasti še potrojilo. Nehal sem že šteti koliko trupel je obležalo na tleh, koliko teles se je vnelo in koliko kolov je že prebodlo ne premikajoča se srca. Moj edini prijatelj(kateri je tudi solastnik manjšega bara, ki sva ga kupila, da zdaj živiva v zgornjih nadstropjih) pravi, da ga kmalu sam ne bom imel več. Jaz mislim, da sem ga izgubil že davno. Usmiljenja tako ali tako nikoli nisem imel. Ženske vzamem v postelji samo za zabavo, nikoli iz ljubezni. Moj smeh ni več iskren, samo sarkastičen ali ciničen, da se ujema z mojimi opazkami. In razveseljuje me samo še ubijanje. Mogoče sem na svetu res zato, da odženem zlo, toda ali ne postajam sam prav to?