fontana

tag; chris  

patric se je do zdaj verjetno že navadil, da je emanuele včasih preprosto izginila iz njunega doma in se vrnila šele zvečer. to je ponavadi naredila, ko je želela biti sama. patrica je resda ljubila, a vseeno se ji je zdelo da življenje prehitro drvi mimo nje. veliko prehitro. odkar je dopolnila 16 let, je vse kar zletelo mimo. smrt družine, poroka z do takrat neznanim moškim in v vsem tem se je počutila neznansko osamljeno. kot bi jo z družino zapustila sleherna oseba, ki jo je kdajkoli razumela. spomnila se je kako težko ji je bilo, ko se je morala preseliti v shadow land in predvsem ko se je morala privaditi na njegovo temačnost. ampak z leti je tudi to odšlo in ugotovila je, da je mesto, prepojeno z nadnaravnim, podnevi dokaj prijetno. ustavila se je pred fontano in se zazrla v kristalno vodo, ki so jo penili curki, ki so prihajali od zgoraj. umetelno zgrajena podoba, ji je vsakič znova vzela dih in majhen nasmeh je spreletel njen obraz. pramen svetlih las, si je zataknila nazaj za uho in sedla na bližnjo klopco. samota je ni pretirano motila. odsotno je pogladila poročni prstan, ki je tičal na levem prstancu. znamenje večne zaobljube. včasih se je spraševala, če se ni vse zgodilo prehitro. kdo pa se v današnjih časih še poroči pri 18 in pri 24, ko bi se mogel še na polno zabavati, praznuje peto obletnico poroke? nobenemu od njiju ni bilo lahko, a vsaj podobna sta si bila. večkrat se je opominjala, da bi lahko končala mnogo slabše. v rokah kakšnega nasilneža ali psihopata. naprej ni utegnila razmišljati, saj je v množici zagledala znano silhueto, oddaljeno le nekaj metrov. usta so je ji v presenečenju široko odprla. je bil res on? tisti, do katerega je prvič začutila nekakšna prava, močnejša čustva? oseba, ki ji je pomagala prebroditi najtežje trenutke. v hipu je bila na nogah in se moškemu, ki se je zazrl vanjo približala na kakšen meter. "christian?" je nejeverno izdavila ampak nasmeh na njegovem obrazu ni lagal. res je bil on. njen najboljši prijatelj. ni si mogla pomagati, da se ne bi pognala k njemu in ga objela. ni ji bilo mar, če je izgledalo čudno. samo še enkrat je hotela objeti človeka, ki je močno pipomogel k temu, da si je dejansko opomogla.

EMANUELE

Umil si je roke in pogledal po očiščenem prostoru. Pustil ni niti najmanjše sledi, da se je v tej sobi še pred nekaj minutami odvijal prizor, ki ni bil za tiste z slabim želodcem. Ampak vampir se mu je kar malo zamiril, ker je poslal človeka, da je vohljal za njegovo sestro in jo potem skoraj grdo izkoristil. Zato se je pač malo znesel nad njim. In ga po 3 dneh veselo porinil v goreč kamin, kjer ne bo nikomur več delal preglavic. Potem je samo še pospravil in umil klet, ki se je nahajala pod njegovim barom in jo mirno zapustil. Sedel je na stol in pri dekletu, ki ga je pred nedavnim zaposlil, naročil kozarec viskija z ledom. Priljubljena pijača je zanj postala že skoraj kot voda. V tej službi si jo pač potreboval. Ampak je skoraj nikoli nisi mogel spiti v miru. Poklical ga je namreč brat in mu sporočil, da so na lovu za nekim starejšim vampirjem. Odložil je kozarec in vstal, pogledal za pas, pod majico in se prepričal, da je pištola z lesenimi in srebrnimi metki na svojem mestu, potem pa sedel v črnega mustanga in se odpeljal proti drugemu koncu mesta, v tiste bolj zakotne ulice, kjer je pustil avto, sam pa se je odpravil naprej, med razbite trgovine in zapuščene lokale. Nič. Ne! Prehitro je rekel. Mimo njega je priletela senca in Chris se je skupaj z Julianom pognal za njim. Strel je odjeknil po ulici, vendar ni zaustavil v črno oblečenega moškega, ki je bil zdaj veliko bližje središču mesta. In to je pomenilo, da bo tam veliko ljudi in se bo lahko zlil mednje, nanj pa ne bodo mogli streljati. Chris je še malo pospešil, vendar ni zaleglo. Znašel se je na glavnem trgu, obkrožen z starimi ženicami z košarami, otroci, ki so se mu motali okoli nog in urejenimi moškimi, ki so hiteli na delo. Glasno je zaklel in počakal na preostanek svoje družine, da so se zmenili, da še malo pogledajo po mestu. Sam se je odpravil proti fontani. Mogoče to ni bila dobra ideja. Iz oči v oči se je namreč srečal z čarovnico. Natančneje.. »Ema.« je presenečeno dahnil nazaj in poskusil skriti nasmeh, ki se mu je pojavil že ob samem imenu. Očitno to ni bilo dobro, saj jo je imel že v naslednjem trenutku trdno v objemu. Ni mogel verjeti da je tukaj. In živa. »Te moram izprašati, ali mi boš vse razložila sama?«

tag; chris

toliko različnih čustev je divjalo v njej, ko je precej večjemu moškemu, obraz srečno zakopala v glavo in vdihnila božanski vonj njegovega parfuma. lahko bi rekli, da ni čisto razmišljala kaj počne. no saj ob obilici čustev tega niti ni bila sposobna. nekaj ji je govorilo naj se umakne. nekaj, da naj ga nikoli več ne izpusti. zdrav razum ji je dopovedoval, da ni več tako nedolžna kot včasih. da ima doma moža in ne more več početi vsega, kar se ji trenutno zljubi, čeprav je bila v chrisa zatreskana že vse od takrat ko ga je spoznala. ampak od takrat se je toliko zgodilo. najprej ji je skoraj na pol raztrgalo srce, ko ga je morala pustiti v angliji, sama pa oditi nazaj v francijo. mislila je, da bo zapolnjeval vsako misel njenega vsakdana od takrat naprej. ampak potem pa jo je doma pričakalo tisto poročno presenečenje in ko je komaj uspela urediti svoj svet, se ji je ta spet postavil na glavo. preseliti se je morala sem in zaživeti na novo kot novo pečena žena patrica mortierja. in tako za njenega prijatelja ni bilo preveč časa. za kar jo je nenadoma postalo sram in nemudoma se je ločila od njega, ter si ga z nasmehom ogledala. "kaj počneš tu? mislim..ali živiš tukaj? nisem si mislila..da te bom še kdaj srečala.." besede so se ji v vsej poplavi čustev zatikale v grlu in ni bila čisto prepričana kaj naj mu reče. zato pa je vedel on. rahlo se je odkašljala in se izmaknila njegovemu preiskujočemu pogledu. "khm..kaj pa? kako sem prišla sem? kaj se je zgodilo potem, ko sem odšla? no.." razen njena tete in patricove družine, ni nihče vedel za poroko. niti njeni francoski prijatelji, ki so včasih veljali za najbližje. če pa je hotela chrisu razložiti kaj se je zgodilo, poroke ni mogla izpustiti. saj je bila osrednji predmet razlage. nenadoma se je počutila nelagodno. kaj bo porekel na to, da so jo poročili pri 18? ni bila prepričana da mu želi povedati in z desno roko je hitro zakrila levo, da ne bi prehitro opazil. njen pogled je bil prikovan na tla. naj se mu zlaže? ni bila preveč prepričana, da je to prav. 

EMANUELE

Še vedno je imela enake svilnate, mehke lase kot zadnjič, ko je med objemom glavo naslonil na njeno. To se je sicer zgodilo redkokdaj, vendar si je zapomnil vsako podrobnost. Da, malce ga je spominjala na mlajšo sestro, toda ko sta se spoznala ne več toliko in zato si je dovolil čustva, ki jih ob Savannah ni imel. In potem je odšla. Verjetno mu je bilo usojeno, da v življenju nikakor ne bo srečen. Ali pa je bila karma. Ne, drugače bi mu manjkale noge in roke, hrbet bi pa imel poln brazgotin. Mogoče pa se mu zdaj življenje opravičuje in mu je vrnilo njegovo nedolžno, skoraj najstniško.. simpatijo? Kaj je sploh bila? Imel jo je rad, toda dvomil je da je bila ljubezen.. Tolažil jo je, ampak ne tako kot mlajšo sestro.. Bil ji je prijatelj, čeprav sta imela preveč čuden odnos da bi bila samo to.. In nikoli ni spal z njo, zato je lahko tudi možnost ljubimcev ovrgel.. Še naprej bi razmišljal, ko ga je začela spraševati. »Seveda. Saj sem ti enkrat bežno omenil, da nisem iz Anglije.« Čeprav verjetno ni verjela, glede na to, kako izrazit je bil njegov naglas. Moral je priznati, da še sam ni vedel od kod ga je dobil, toda privabljal je ženske in zakril od kod je. Očitno še predobro. »Si zato odšla brez da bi karkoli rekla? Ker si mislila, da me ne boš nikoli več videla?« je vprašal in privzdignil obrv. Roke je prekrižal na prsih, ko se je umaknila in si jo podrobno ogledoval. Ni se veliko spremenila, toda postala je.. veliko lepša. Ne, dovolj! Tokrat ne bo nobenih čustev, niti prijateljskih! Takrat je bil mlajši, lahko si jih je dovolil. Zdaj pa ne več, že tako je bilo dovolj čudno, da je imel z veliko ljudmi sploh kakšen odnos. Ne bi ga smel imeti! Prav zdaj, bi se moral posloviti, se obrniti in izginiti za dobro. Namesto tega se je nasmehnil z polovičnim nasmeškom in se podrgnil po bradi, kjer se že 3 dni ni obril. »Ja. Kako si prišla sem? Bolj zakaj, mesto res ni najlepše. Ali najzanimivejše. Ali mirno. Pravzaprav, večino ljudi obija.« Sicer je bila čarovnica, ampak vseeno. Tudi te je energija odbijala, zato ga je njena odločitev še bolj zanimala. »In kaj se je zgodilo potem, ko si odšla? Ali pred tem, da si sploh odšla.« je še ponovil za njo in se prestopil, potem pa jo z pogledom spodbudil k odgovoru.

tag; chris

bežno se je nasmehnila. "res? potem sem verjetno zgrešila, oprosti." kako da ga ni še videla? pogled je premaknila nazaj k njemu. "imaš pa res zaposleno življenje. že 5 let sem tu, pa te še nisem srečala." četudi se je v njej oglasil alarm, da je morda izdala preveč, tega ni pokazala navzven, temveč se mu je še vedno nasmihala. ni točno vedela kako naj se obnaša. del nje bi bil najraje še vedno tista zaljubljena deklica izpred nekaj let, drugi razumljivi del pa ji je govoril naj se obnaša bolj zadržano in svojemu tenutnemu stanju primerno. njegove nadaljne besede, so vesel nasmeh precej zmanjšale. sram jo je bilo, da je bila tako šibka, da mu niti adijo ni mogla reči. da mu ni mogla pojasniti, da mora nazaj, čeprav takrat še ni vedela z poroko. da jo je bilo preveč strah, da bo bolelo in je tako lepega dne ni bilo več. "hm.." ni vedela kako naj odgovori. "nekako tako ja.." je neprepričano le izdavila na koncu. med njima je vladalo napeto vzdušje, ki bi ga skoraj lahko rezal z nožem in delalo jo je živčno. sploh, ko je nadaljeval z izpraševanjem. še vedno ni vedela kako naj objasni vse skupaj. ni vedela, če bo to vplivalo na njun odnos, že tako nekako krhek. debelo je pogotlnila slino in se živčno zahahljala. "ja, ni ravno mesto o katerem bi vsakdo sanjal, kaj?" morda je samo zavlačevala z odgovorom. morda se je bala njegovega odziva. em, če si ti imela čustva do njega, to še ne pomeni, da je imel tudi on do tebe. se je ostro opomnila v mislih. "no..to je zanimiva zgodba.." je začela previdno, izmikajoč se njegovemu pogledu. pa tudi malo je lagala. zgodba ni bila posbno zanimiva. pravzaprav je vse odvisno od načina, na katerega si jo vzel. "pred tem? no nisem mogla večno ostati v angliji, saj veš. morala sem nazaj v francijo, k svojemu staremu življenju..potem pa.." to je bil težji del. "potem pa se morala sem..če hočeš da tvoj zakon uspe se moraš odpovedati sončnemu predmestju pariza, mar ne?" na obraz si je nadea nasmešek in umaknila roko s prstana, da ga je lahko videl tudi sam. končno ga je bila zmožna pogledati v obraz in preveriti kako se bo soočil z resnico.

EMANUELE

Zaposleno življenje.. Ja, z pobijanjem njej podobnih. No, njegova družina se je bolj osredotočala na vampirje in volkodlake, včasih pa so šli skupaj na lov tudi za kakšnim hibridom ali demonom. Ostale so pustili večinoma pri miru, razen če so izzivali usodo. Čarovnike so prepustili drugim, čeprav ni poznal nikogar ki bi se spravljal na tiste, ki so uporabljali belo magijo. In zaradi vsega tega, se ni venomer počutil dolžnega, da ji loči glavo od telesa. »O, 5 let? Moram reči da sem po eni strani kar vesel, da me še nisi opazila. To pomeni, da ne hodiš ven ponoči in ne zahajaš v neprimerne dele mesta.« Njegov pub je bil sicer v kar uglednem, ampak tja je zahajalo kar nekaj čudnih primerkov. Zdaj je prišel čas, da je začel potihem moliti, da njun pogovor ne bi bil v tako nerodni situaciji in bi lahko rekel kaj pametnega. Ker pa ni vedel kaj je raje molčal in samo prikimal, ko mu je odgovorila na vprašanje, če je odšla zaradi določenega prepričanja. No, svet je bil majhen. In lahko bi se poslovila, kako težko pa je bilo reči, da odhaja? Ni smel kuhati mule, tisto je bila zgodovina. Zdaj je bil starejši in tole je bila povsem normalna situacija. Dva prijatelja se po dolgem času spet srečata. »Še dobro, zdaj me še bolj zanima.« Čeprav začetek ni bil nič posebnega. Morala je nazaj, dobro.. In potem je morala.. Debelo je pogledal. Pa je že mislil, da ga ne bo mogla presenetiti, bil je pripravljen na vse. Toda ne na zakon. Kdaj se je potem poročila? Pri.. 17- ali 18-ih? »No.. Am.. Čestitam?« Pogledal je njene roke in prstan, ki se je bahal na prstu, kot opomin da ne sme biti preblizu nje. Da je oddana. No, če se mu je življenje hotelo oddolžiti in mu jo je vrnilo, se je prav nesramno pozabavalo zraven. Hitro je stopil korak nazaj, kot da je ta podatek naredil neko pregrado med njima. »Ni čudno, da me še nisi videla. Če bi bil jaz poročen z takšno lepotico, je tudi ne bi spustil stran.« Je rekel v klavrnem poskusu šale, potem pa si je z roko zdrsel med kratkimi lasmi. »Je tudi on.. čarovnik?«

tag; chris

"ali pa sva se samo zgrešila." ga je nekoliko zvito popravila. v resnici je imel večinoma prav. ni bila reva in ni se bala soočiti s kakšno pošastjo. je pa res da se je tej možnosti, če se je le dalo na daleč izognila. menda ji je bilo že prirojeno, da ni rada rinila v težave in je bila bolj miren tip človeka. zaradi tega jo je še toliko bolje čudilo, da je pritegnila pozornost človeka kot je bil chris. človeka, ki je imel življenje prenapolnjeno z adrenalinom in različnimi nevarnostmi. mu je bilo res toliko do nje? morda toliko kot njej do njega? čeprav je bilo to že nekaj let nazaj, je še vedno čutila nekaj kar jo je vleklo k njemu. skoraj bi zardela ob tej misli. bila je poročena. ko je izrazil zanimanje se je zasmejala in neprijetne misli skušala izvabiti iz glave. skušala zatreti dejstvo, da jo je še vedno privlačil. "no tako zanimivo pa spet ni." njegova reakcija je vsekakor izpolnila njuna prčakovanja. izražal je namreč čisti šok. njegovo čestitanje vsekakor ni bilo odraz čiste sreče. zardela je. "nekoliko nepričakovano, kaj?" s pogledom je preletela okolico. bala se je obsojanja, da je še veliko premlada, da bi se poročila, ki bi sijalo iz njegovih oči. njegove besede so jo šokirale in v trneutku je bila kot paradižnik. "lepotica?" je zamrmrala sama pri sebi, nato pa hitro dvignila glavo, ter se zazrla v njegov obraz, še vedno mlce spačen od šoka. "khm..no ja, ne pretiravaj.." se je skušala izmuzniti temu, da bi jo razneslo od navala čustev. nikoli ni vedela, da se mu je zdela lepa in raje se je zamotila z odgovorom na njegovo naslednje vprašanje. "ja. moji starši so se še..pred smrtjo..dogovorili za poroko z njim. tudi njegova družina uporablja belo magijo in izhaja iz francije." se je nekoliko ponosno nasmehnila.