Kathleen se z počasnimi koraki odpravi v spodnje prostore. Na zemljo je raven padel mrak in končno je močna svetloba ne bo več motila. Prazna kuhinja, saj kaj pa bi človek potreboval če je vampir. V roke je vzela nož ki je ležal na sredini pulta, ter si zavihnila rokav prevelikega hoodija. Potegnila je rahlo črto in gledala kako sta ven iztekli dve kapljici čiste, rdečo žamatne krvi, nato pa izginila. Tako želela si je da bi lahko čutila bolečino, neko vsakdanjo bolečino ki traja dokler se ne pozdravi, za kar je potreben čas. A vsa bolečina, ki jo je lahko čutila je bila globoka praznina v telesu.
Kathleen se je že 129 let gibala kot hladno bitje, brez duše, srce izgubljeno nekje daleč in v njej predstavljalo le še en odmrl organ od česar ni imela popolnoma nič. Vse kar si je želela, je bilo da bi kot vsak kdo lahko čutila bolečino, krivdo, žalost – človeške stvari. Sovražila je dejstvo, da je le mrtvo telo ki se giblje po tem svetu.