18.7.2006
rodila sem se kot običajna deklica, pred 16 leti. no ne čisto običajna, saj mi zaradi mojih čarovniških darov svet nadnaravnega ni ostal ravno skrit. vzgojena sem bila v dobrem duhu družine, ki se je zavzemala za belo magijo in želela vsem na svetu le dobro. na ta račun sem imel vedno veliko prijateljev. emanuele rousseau, svetlolasa deklica, z nekoliko pegastim obrakom in menda lepim nasmehom. bila sem vzorna hči, čeprav morda nekoliko samosvoja in venomer prepričana v svoj prav. mi lahko prosim nekdo razloži zakaj je bila potem ravno ta družina umorjena? nikomur niso želeli nič slabega, a vseeno sem jih izgubila zaradi neznanega morilca. mamo, očeta, babico, dedka in brata. kaj ali kdo je razlog da mi lastne solze razlivajo dnevniški zapis, ki sem ga komaj sposobna napisati, pa čeprav en teden po prejetju vesti da je bila moja družina med mojim počitnikovanjem pri teti v angliji umorjena. kaj sem torej storila narobe?
9.8.2008
pobrala sem se. to je vse kar vam lahko z gotovostjo zatrdim po dveh letih. zbrala sem vse privzgojene moči in se končno z dvignjeno glavo pobrala. še vedno živim v predmestju velikega francoskega pariza, kot poprej, le z nekoliko drugačnimi ljudmi. pravzaprav mi je ostala le še teta. ampak morda nekoliko odtehta vsaj to, da se dobro razumeva. morda bi morala biti ponosna nase da na svoj 18. rojstni dan lahko končno zatrdim da sem se pobrala in dokazala, da kljub dobroti ki so me je naučili nisem krhka in naivna deklica. a kaj ko je toliko negotovosti v moji prihodnosti. na dan so namreč izbrskali dogovor izpred 15 let, da naj bi se takoj ko dopolnim polnoletnost poročila z nekim patricom mortierjem iz amerike. angleško sicer govorim skoraj odlično ampak kaj?! poroka pri 18.? kaj so pa mislili? in z povrh ta patric živi v shadowlandu. že ob samem imenu me zmrazi. in ko sem mestece želela posikati na internetu sem odkrila nekaj grozljivih zpisov o ndnaravnem, ki naj bi se gibalo v okolici mesta. mamljivo, kaj? in spet sem na dnu.
4.4.2013
ne morem verjeti, da sem te spet našla. svoj stari dnevnik. in da pri skoraj 24 spet pišem vanj. to je zagotovo moj zadnji zapis vate. nisem več deklica. torej, kje sem ostala? aha. no veliko bolje sem kot po smrti svoje družine. zdaj živijo v mojem spominu. gotovo vas zanima kaj se je zgodilo s tisto poroko, ki jo omenjam v zadnjem zapisu. hja. selitev v shadowland iz sončnega pariza je bila nepredstavljivo težka. kar naenkrat sem se znašla v mestu senc. in misel na poroko me je plašila. toda, ko sem spoznala patrica se je vse spremenilo. prav tako izhaja iz čarovniške rodbine, ki podpira belo magijo in je pravo nasprotje sence, ki visi nad tem mestom - ki sem se ga mimogrede, že kar navadila-. takoj me je osvojil in me pripravil do tega da sem se zaljubila vanj in še danes ko mineva 5 let najine poroke mi samo s svojim nasmehom polepša dan. končno sem spet srečna. emanuele mortier. stara emanuele, polna tesnobe se je izgubila v preteklosti. toda skrbi se še vseeno ne morem otresti. novice o nadnaravnem so več kot resnične, jaz pa še, kljub temu da tu živim že 5 let, ne poznam dobro ne mesta, ne njegovih prebivalcev. in še novi prihajajo. to me plaši.
Naslov sporočila: emanuele mortier 
Ned Avg 11, 2013 7:41 pm
