''nenadoma sem pred seboj zagledal renčeče bitje z ostrimi čekani, katerega podoba se je skrivnostno zlivala z gosto črno temo. zverini je iz oči sijal bes ter želja po ubijanju. hrepenela je po moji krvi. v teh divjih rumeno sijočih očeh sem nekoga prepoznal. ta zver je bila moj sin...''
ja, lahko rečem, da mi oče ni bil moja zadnja žrtev. dolgo sem se bal tega, kar je iz mene privrelo na prav vsako noč polne lune. a sem s težavo spoznal, da si pred resnico ne morem večno zatiskati oči, zato sem našel način kako se z njo sprijazniti po svoje. sedaj pa mi vbistvu ta moja hiba hodi samo še v korist. najprej sem se moral znebiti dejavnika, zaradi katerega bi bil okronan za slabiča, dejavnika, kateri bi me oviral - družina. tako ali drugače nikoli ne bi mogli sprejeti mojega temnega sopotnika. karakterno naj bi veljal za zelo vstrajno, samovšečno ter razvajeno osebo, katera lahko dobi vse, kar ji poželi srce. tako sem si nekoč pred davnimi časi zaželel njo. poznal sem jo že vrsto let, še sam ne vem kako je lahko nisem opazil do tistega dne, ko je nosila tisto prekrasno dolgo rdečo obleko. priznam do dobra sem se pomehkužil ter stisnil rep med noge, punca mi je pač prišla do živega. klical sem jo le petit chaperon rouge. če bi verjel v pravljice, bi rekel da nama je bilo usojeno ostati skupaj za večno. pocukrano rečeno bila sva idealna drug za drugega. idealna drug za drugega, vse dokler nisem spoznal njene družine. bili so eni redkih, katerih edino poslanstvo na tem umazanem svetu je bilo pobijanje takih, kot sem jaz. seveda so ji pri priči oprali možgane in ji o meni podali eno najbolj groznejših predstav. kljub temu, da brez zadržkov vsako polno luno pretakam kri nedolžnih ljudi, njej nikoli ne bi storil nič žalega. kaj naj rečem? ni me poslušala. tudi priložnosti sploh nisem dobil. bil sem besen, razočaran, prizadet, osamljen... tistega dne sem ji sledil v gozd. še zdaj pomnim - nosila je svoj najljubši rdeči pulover. za večerjo sem pospravil nič kaj prida staro ženico - babico, katera jo je naščuvala proti meni. stavim, da vsi poznate pregovor maščevanje je sladko. ostala mi je le še ona. ob pogledu na mojo 'pravo podobo' je le nemo obstrmela. če me spomin ne vara se je iz njenih ust zrušil plaz predsodkov, obsodkov ter kletvic prežetih s obupanim šibkim kričanjem, po licih pa so ji neustavljivo tekle solze. ker nisem čista brezsrčna počast je nisem mogel ubiti. nisem bil zmožen ubiti svoje družice, sorodne duše, ljubezni, sem ji naredil nekaj mnogo hujega. podaril sem ji leta peklenske agonije. potreben je bil le en preprost ugriz. tako sem iz svoje ljubljene drage naredil sebi enako pošast. vem, precej sebično od mene. kot ste že najverjetneje ugotovili tudi moja zgodba nima srečnega konca. odšla je. vem, da je med nama vez, privlačnost katera nikoli ne bo pretrgana, katera bo mojo malo rdečo kapico vedno znova pripeljala nazaj k velikemu hudobnemu volku. shadowland - vrjemite legendi, bojte se volka.
''...skozi um mi švigajo le delčki tega grozljivega dogodka. še vedno lahko čutim, kako mi neusmiljeno trga meso. vedel sem, da se bliža moj konec. ne bojim se smrti, najhuje mi je na znanje, da nikoli ne bo obžaloval občutka zadovoljstva ter veselja, ko sem izdahnil svoj zadnji dah, ko je moje srce za večno prenehalo biti. ta zver je bila moj sin!''
Naslov sporočila: grant van blackwell 
Sob Avg 10, 2013 8:51 pm
