9th house on right side of the street [ferwell's]

wizard Število prispevkov : 22 Join date : 03/04/2013

for marcial; wearing this and hoping you like this so called beginning

Zmogla boš! Saj sploh ni nič takšnega. Konec bo preden boš sploh lahko prav zadihala. Samo pozdraviti moraš nekaj ljudi, se zahvaliti in nasmehniti, ko pohvalijo zabavo ali tvojo obleko ter biti opazna. Preprosto pretvarjaj se, da uživaš in po nekaj kozarcih šampanjca, te bo mama tako ali drugače poslala iz zabave. Vse bo v redu. Tako nekako je zvenel Eleanorin motivacijski govor, ki si ga je ponavljala v mislih. Nikoli ni bila najbolj družabno bitje in do zdaj je bilo vsem jasno, da tudi nikdar ne bo. Zabave pa so bile nekaj posebnega, še hujšega, saj se je pred vsemi temi ljudi, ki so oči upirali vanjo, počutila izjemno neprijetno, v najhujši možni obliki. V tistih trenutkih je lahko slišala vsako malenkost, ki jo je neko nekomu zašepetal ali pa je samo videla, kako se dve osebi pogovarjata, pa že menila, da je tema pogovora ona in njena nepopolnost. Seveda je bila kriva njena nizka samozavest, ki jo je potolkla vsakič, ko je sploh poskušala spregovoriti in dejstvo, da ni ničesar naredila, če je vedela, da ne bo izpadlo popolno, k temu res ni pripomoglo. Eleanor! Nehaj! Odlično izgledaš! se je zadrla v mislih, ter pogled obrnila k ogledalu, ki je bilo dovolj veliko, da se je videla od glave do pet. Z roko je segla proti pramenu rdečkastih las, ki ji je padel na obraz, ko je njen odsev stori isto. Pogladila si je obleko in se zavrtela na peti. Recimo, da vse izgleda spodobno.
»Eleanor! Samo še tebe čakamo!« je zaslišala glas svojega krušnega očeta, ravno ko je hotela prijeti za kljuko in stopiti na hodnik. »Takoj bom.« je zavpila nazaj in zajela sapo. OK, nič ne moreš izgubiti, razen … je pomislila in že hotela nadaljevati v smeri, ki bi jo prisilila, da se obrne in steče nazaj v svojo sobo, ko na svoji rami začutila roko. Mama jo je z vzpudbudnim nasmeškom popeljala med goste. Večina jo je že tako poznala in vse je šlo kot je upala. Zaradi njenih kratkih 'pozdravljeni' in 'hvala, enako' je morala gospa Ferwell kaj hitro zaključiti pogovor, preden bi stvar postala preveč nerodna. »Samo še nekoga in potem se lahko skriješ v kot.« ji je dejala mama in jo potisnila pred lovca. Eleanor je bilo takoj jasno, da je to, že po brazgotinah in vseh ostalih manjših dejanih, ki so kazali na to. Za trenutek se je zastrmela v njegove zeleno-modre oči, zaradi katerih je za trenutek skoraj pozabila dihati – ali pa je bilo na njem nekaj drugega, kar ji je vzelo dih? Začutila je rahel udarec, ki ga je prijela od svoje matere ter se tako prebudila iz kratke zasanjanosti. »Pozdravljen. Eleanor Ferwell, je dahnila, medtem ko sta se na hitro rokovala. Kratek pogovor v katerem so bili njeni odgovori še vedno malo besedni, kot običajno, a tokrat zato, ker ni hotela, da bi opazil kako se ji tresel glas, je bil prekinjen, ko potihnila vsa glasba in je na oder stopil gospod Ferwell, vse glave pa so se obrnili v njegovo smer. Eleanor ne bi nikoli zdržala pritiska. Na hitro se je opravičila in odšla po kozarec šampanjca. Očetov govor je poslušala z enim ušesom, saj je večino pozornosti osredotočila na Marcial-a, ki ga je ob odhodu izgubila izpred oči, a nič ni kazalo na to, da ga bo našla.

Po nekaj urah zabave je že skoraj pozabila na očarljivega lovca, ko pri bazenu zaslišala krike. S hitrimi koraki se je približala majhni množici, ki je nekaj opazovala. Ko je bila dovolj blizu je opazila, da so gledali pretep. Dvakrat je morala pomežikniti, preden ji je postalo jasno, kdo sta bila nasprotnika. Ob spoznanju, da sta to njen krušni oče in Marcial je spet skoraj pozabila dihati. Kaj … kaj naj naredim? se je v njenih mislih zapisalo vprašanje, na katerega ni poznala odgovor. Še dobro, da ni bila edina, ki je spremljala predstavo, katero je hotelo končati že kar nekaj osebkov. Upajoč, da jim uspe je stopila na stran in z rahlo priprtimi usti opazovala dogajanje, zaradi katerega se ji je pospešil srčni utrip.

hunter Število prispevkov : 26 Join date : 24/03/2013

THIS IS FOR ELEANOR FERWELL

we could have it all

Ferwell. Vplivni? Mogočni? Bogati? Da, vse to in še več. Zveni, kakor da bi brali kakšno poceni reklamo za družinsko srečo. Ampak to so bile misli, ki so se v trenutku, ko je Marcial Belov stal pred ogledalom in si ogledoval svojega dvojnika, zaprtega v tej stekleni kletki, motale po njegovi glavi. Ni vedel, da je le nekaj sto metrov stran od njega neka rdečelasa lepotica počela isto stvar, ni vedel, da so jo obhajali enaki dvomi kot njega.
Kdo bi si mislil, da se bo človek, ki vampirje in volkodlake pobija kot za šalo, bal stopiti pred ljudi, pred množico zahtevnih ljudi? Njegovo ime je v Shadowlandu nekaj pomenilo, imelo je slavnosten prizvok ne glede na to, iz katerih ust ga je Marcial slišal. In tudi pričakovanja ljudi, ki o bili lastniki teh ust so bila velika, ogromna. Ampak saj je vedel, kaj je moral narediti, ne? njegova elegantna obleka je zakrivala utrjeno telo in izklesane mišice, pa seveda tudi ogromno modrico na prsnem košu, ki jo je staknil dan prej. Edina stvar, ki ga je obremenjevala na njegovi podobi je bila globoka brazgotina, ki se je vila po njegovem levem licu, bila je skoraj krvavo rdeča in milo rečeno, izgledalo je kakor da bi ravnokar preživel strašen boj. Ne boj, mesarsko klanje! Ob tej misli se je nasmehnil in dokončno sprostil. Mogoče bi moral razmisliti o pesniški karieri, je pomislil in odkorakal iz svoje prevelike hiše.
Ko je prestopil prag Farwellove vile je uzrl (kakor da tega ne bi mogel pričakovati) notranjost, ki je bila še mnogo razkošnejša od zunanjosti. In preden se je lahko česarkoli zavedal ga je obsula množica ljudi: moški, ki so ga trepljali po ramenih, ženske, ki so ga poljubljale na neizmaličeno lice. Vse te prijazne besede, vsi nasmehi... Zmedli so ga, a nekako mu je uspelo ostati dokaj zbran. Kar naenkrat so vsi obrazi okoli njega postali znani, v vsakem od njih je prepoznal svojega sodelavca v boju ali pa nekoga, ki ga je moral ubraniti sam. "Gospa Ferwell," je rekel z ustnicami, oblikoanimi v polovičen nasmeh in pokimal v pozdrav.
Za polovico sekunde je njegov pogled za njenim hrbtom ujel pranem rdečih las in čez trenutek ali dva se mu je prikazala tudi njegova lastnica. Njegov obraz je za trenutek ohromel in v očeh se mu je komaj opazno zaiskrilo. Ko sta se njuna pogleda srečela se mu je zdelo, kakor da bi vsi glasovi v dvorai potihnili, le nekaj v njegovi glavi mu je vztrajno šepetalo: nekaj posebnega je, nekaj posebnega je... Podal ji je roko, Predstavil se je, začel govoriti o običajnih stvareh. Njenim kratkim odgovorom je prikimaval, pa čeprav v resnici ni imel pojma, kaj mu je govorila: pred sabo je videl le njen obraz, njeje ognjene lase in zelene oči. Vse dokler ni po mikrofonu zaslišal glasu, ki ga tukaj nekako ni pričakoval. Glasu, ki ga je sovražil iz dna srca.
Bil je kot panter, ki čaka na svoj plen. V zasedi. Opazuje ga, se dela neopaznega. Se pogovarja z gosti na zabavi tako doživeto, da vsi verjamejo da je ena najbolj socialnih oseb v zgodovini čloeštva? Prav to je počel Marcial. In tako se je, ko je gospod Ferwell končno ostal sam, počasi odpravil do njega in ga pogledal naravnost v oči. "Ferwell. Kakšno naključje," je rekel in se skoraj iskreno zasmejal. "Da, tvoja mama bi bila zelo ponosna, če bi vedela da si na tako zelo pomembni zabavi," je moški siknil nazaj in se takoj popravil: "Če bi seveda imel mamo, Marcial." Jeze v svojem glasu ni mogel skriti, prav tako kot ne Belov. Kozarec, ki ga je vržal v desni roki je počil in koščki stekla so zleteli po tleh. "Je bila vsaj moja prava mama. In moj oče je bil moj pravi oče... Kakor vem, eden on tvojih otrok ni resnično... saj veš... tvoj?" Zadel je v živo.
Pa vendar to ni bila ravno najboljša ideja, kajti Ferwell je bil mnogo bolj izkušen, kot se ga je spominjal iz njunih prejšnjih srečanj. Marcialu se je kar naenkrat zdelo, da mu v pljučih zmanjkuje zraka. Niti najmanjšega dvoma ni bilo o tem: bila je kriva čarovnjia, njegova čarovnija. In Rusu je prekipelo.
Temu bi se lahko reklo pravi moški pretep. S krvjo premazana prekleto draga suknjiča, raztrgani srajci, razbita čeljust pri prvemu in nekaj polomljenih reber pri drugemu. Prizor zagotovo ni bil lep, pa vendar so ga obiskovalci zabave s veseljem spremljali. Le še en zamah s pestjo bi bil potreben, pa bi Ferwell dokončno padel na tla, izgubil zavest. A ko je v tistem trenutku Marcial pogledal okoli sebe in v mnočici obrazov zagledal zelene oči lepotice, ki jo je srečal nekaj ur prej, se je njegov svet obrnil na glavo. Opazoval je njene oči, njegova prej dvignjena, dobro namerjena pest se je povesila. Izguba pozornosti = napaka. V trenutku se je znašel na tleh, z glavo je udaril ob ploščice in začutil, da mu je nekaj ostrega razparalo kožo na desni roki. Videl je Ferwella, kako je omahnil nazaj in oblezal na tleh... In nato je tudi sam zaprl oči.
"Kaj za vraga..." je zamrmral, ko se je počasi spet začel zavedati. Slika pred njegovimi očmi je bila motna, vse kar je videl so bili ognjeno rdeči prameni, ki so mu padali na obraz. Prijel je enega izmed njih in ga nežno popravil za uho njegove lastnice.

preveč navdiha, preveč časa, potem pa nastane takle post xD vem da je malo dolg, ampak brez skrbi, samo nakladanje je haha

wizard Število prispevkov : 22 Join date : 03/04/2013

for marcial; well, not as good as yours of curse, but will do. & i so fakin' love this two ;*

Eleanor je slišala nekaj navijaških krikov, ob katerih se je zgrozila. Opazila je nekaj osebkov, ki so obšli dogajanje in pristopili, brez da storili karkoli, seveda je ni spregledala nekaj tistih, ki so se uspeli približati in poskušali prekiniti dogajanje, a jih je njen oče zadržal s pomočjo magije. Vsem je bilo tako jasno, da pretepa ne bo mogoče, ustaviti, ampak bodo morali počakati, da se ali utrudita ali pobijeta. Ele je s svojim pogledom spremljala vsako Marcialovo potezo, čeprav ji je nekaj v mislih govorilo, da bi morala skrbeti, kako se bo iz tega izmazal gospod Ferwell. Pa preprosto ni morala. Njene oči so bile prižete na lovca, ki ga je spoznala pred nekaj urami, kot da bil magnet, kateremu se ni mogla opreti tudi če bi poskušala. Pa ni. Ob vsakem udarcu, ki mu je bil zadan je rahlo poskočila, njena roka je mnogokrat švignila k njenim ustom, medtem ko je večina verjetno menila, da jo skrbi za gostitelja. Hvala bogu.
Potem pa … ko je tik preden bi z pesto zadel svojega nasprotnika, ošinil množico in našel njene oči, se je vse skupaj obrnilo na glavo. S konico očesa je opazila nekaj zmedenih pogledov, nekaj ocenjujočih izrazov, a prvič ji je bilo vseeno. Bilo je kot bi vse drugo za trenutek izginilo in sta stala sama, samo on in ona, ločilo pa ju je le nekaj korakov. In če bi si kdo upal zmanjšati razdaljo, bi njuno življenje spet dobilo pomen. Bilo je kot bi ji videl naravnost v dno duše, občutek, ki ga je dobila v dnu svojega trebuha je bil tako prijeten, a obenem se ga je malce bala. Je on ob njenem pogledu začutil enako? Je imel čisto prazne misli in se je vse ostalo zdelo tako ne pomembno? Mu je sploh bila všeč?
Na odgovor ni dolgo čakala. Njegova pet, ki ob napredovanju močno zadela čeljust njenega krušnega očeta, se je povesila, njegov pogled pa se ni odmaknil. Za trenutek jima je še uspelo zadrževati stališče, a ob močnem sunku, ki je Marciala podrl na tla, se je Eleanor zdrznila in se spet začela zavedati sveta okoli sebe. »Ne!« je kriknila, čeprav to njenega očeta ni ustavilo, da je razparal lovčevo kožo in se nato zvrnil na tla nekaj metrov stran.
Večino občinstva je popihalo stran, nekaj se jih je zbralo okoli Ferwell-a, kamor je Eleanor sedaj potiskala tudi njena mama. Ta se ji je kmalu izvila iz prijema. »Eleanor! Pomagaj svojemu očetu!« je siknila gospa Ferwell in se jezno zastrmela v zelene oči svoje hčerke, medtem ko je njen pogled ves čas švigal proti mladeniču, ki je v majhni mlaki krvi ležal na ploščicah. »Eleanor! Takoj!« je glasneje ponovila njena mater. »Ne.« je dahnila Ele in oditi, ko jo je njena mater zgrabila z roko. »Se opravičujem, kaj si rekla?« je presenečeno vprašala in jo povlekla korak stran od Marciala. »Tvoj oče te potrebuje!« Eleanor je zmajala z glavo in svojo roko potegnila k sebi. »V bistvu ni moj oče.« je odvrnila in pokleknila ob temnolasem lovcu. Njeni lasje so padli nad njegov obraz, ko je poskušala pregledati, kako hude so poškodbe. Opazila je kako so zvlekli njenega krušnega očeta v notranjost hiše, a se ni niti premaknila. Namesto, da bi razmišljala, kaj je storila prav in kaj narobe, je ob zvoku njegovega glasu okanemela. Njeni rahlo skodrani lasje so še vedno pokrivali del njegovega obraza, kar pa ga je očitno motilo. Že samo dejstvo, da se je imel namen dotakniti njenih las je bil za rdečelasko preveč, a njegov dotik na njeni koži tako blizu njenega obraza. Zajela je sapo in za trenutek se ni mogla premakniti. Skoznjo je stekla neka energija, ki je ni razumela, a vedela je, kdo je bil kriv zanjo. Ko je končno lahko spet zadihala se je njegova roka že povesila. »Si v redu?« je vprašala. Seveda ni v redu, ravnokar si bila priča njegovega pretepa in ne bi mogla reči, da je ravno zmagal, je pomislila jezna, sama nase.
Brez besed mu je pomagala vstati in ga odpeljala v majhno ambulantno za osebje, kjer ga je posedla na oblazinjen stol. Iz omare je vzela razkužilo in nekaj kosov vate. Najprej mu je očistila rano na roki, pri čemer se je spretno izogibala njegovemu pogledu. Samo to ji je še manjkalo, da se spet zastrmi v tiste prelepe modro-zelene oči in popolnoma izgubi tla pod nogami. Sploh sedaj, ko je bil od nje oddaljen samo nekaj centimetrov. Nekaj centimetrov, ki bi se zelo hitro lahko spremenili v milimetre in potem ….

hunter Število prispevkov : 26 Join date : 24/03/2013

THIS IS FOR ELEANOR FERWELL

we could have it all

Zasmejal se je. Prekleto neprimerno za njegovo trenutno stanje, ampak prav tako je bilo tudi vprašanje lepotice, ki jo je nekako skrbelo zanj. V njenem glasu je bila neke vrst skrb, skrb ki je ni slišal že dolgo, leta in leta. Glede na to, da je Ferwell pred nekaj minutami iz njegovih pljuč izsesal vez zrak in mu pri tem po možnosti zlomil nekaj reber, ga je prsni koš peklensko zabolel. In vendar se je zasmejal. "Da, vredu sem, princeska. Nikoli bolje," je rekel in zamežikal, nato pa se je oprijel kot zadnje rešilne bilke in z njeno pomočjo odšepal stran od prizorišča zločina. Presenečen je bil, da njegova teža ni pod sabo stisnila tega drobnega bitja.
Dejstvo, da so imeli Ferwellovi v hiši tudi ambulanto, ga seveda ne bi smelo niti najmanj presenetiti, pa mu je to spoznanje vseeno za trenutek zaprlo usta. Takšno je torej življenje bogatih ludi, je pomislil in se sesedel na ponujen oblazinjen stol.
Njeni nežni bledikavi prsti so se od časa do časa dotaknili njegove kože in vsak ta drobcen dotik je nanj delovel kot doza heroina: pomiril ga je, sprostil, nekje v kotičku njegovih možganov se je pojavila evforija, ki pa je bila zatrta v trenutku, ko je z alhokolom prepojena vata zdrsnila po njehovih ranah. Pekoča bolečina, ki jo je bil sicer že navajen ga je motila kot še nikoli prej. Opazil je, da se njuna pogleda preprosto nista mogla več srečati in spoznal je, kdo je pravzaprav to dekle ob njem. "Gospodična Ferwell... Eleanor. Nehaj," je rekel in njegovi hrapavi, razbrazdani prsti so z največjo nežnostjo kar jo je premogel objeli njeno sloko dlan. Zaustavil je njeno roko, ne meneč se za to, da je bila vata v tistem trenutku prislonjena ob rano in da ga je to z vsakim trenutkom bolj peklo. "Pojdi k očetu, prosim te. Preživel sem še kaj hujšega od tega... Ne morem zahtevati tvoje pomoči. Ne morem sprejeti tvoje pomoči. Tega si ne zaslužim," je zašepetal skozi počeno ustnice, ki je ob teh besedah zopet začela komaj opazno krvaveti. Vedel je da bo to dejanje imelo posledice za dekle, ki se je ravnokar žrtvoala zanj. Mogoče se nekemu nevtralnemu opazovalce to ne bi zdelo nekaj pomembnega, a v Marcialu so se začela nabirati čustva, ki jih še dolgo ni čutil. Je bila to mogoče lju... Ne, na to si ni drznil niti pomisliti. In ne glede na to da bi se romantiku zdelo dejstvo, da je v trebuhu zagotovo čutil metulje dovolj dobra potrditev za to se on s tem ni strinjal. Metulji v njegovem trebuhu so imeli namreč jeklena nabrušena krila, praskali so po njegoem telesu in mu zadajali vedno nove in nove rane. Ironično, kajne? Glede na to, da ga je njen oče pred nekaj minutami pošteno premikastil je bila bolečina nekaj normalnega. "In oprosti mi zaradi pretepa. Ne nameravam se sicer opravičevati komurkoli drugemu, ampak mislim, da si ti nisi zaslužila videti tega prizora," so se iz njegovih ust usule šepetajoče besede. Zaprl je oči in njegovs glava je zdrsnila nekoliko vstran, izgledal je, kakor da je zaspal kot nedolžen dojenček. "Kaj ni to patetično? Zdi se mi, da ti delam krivico. Oprosti. Povej mi, kaj lahko naredim, da bi se ti oddolžim, in to bom storil," je izgovoril v eni sapi, saj je bil njegov zadah sedaj že izjemno slaboten. Zakašljal je in se poskušal udobneje namestiti na stolu, a mu to bolj kot ne ni uspelo. Je bilo možno, da se je njegovo zdravje slabšalo iz sekunde v sekundo? "Obstajajo taki uroki, ki te ubijejo počasi? Postopoma?" je vprašal in se zaman trudil skriti zaskrbljenost v svojem glasu.

wizard Število prispevkov : 22 Join date : 03/04/2013

for marcial; sorry 'the idea' isn't included yet, i just had to much to writte about, and with it, it would just be too much!

Opazila je vsak rahel premik, pa naj bo to njegova roka, ki je skoraj neopazno trznila vsakič, ko se je z alkoholom prepojeno vato, dotaknila njegove rane, ali njegov pogled, ki je sledil njenim gibom, ne da bi zgrešil katerokoli potezo. Še vedno je bila osredotočena na njegovo rano, mogoče malce preveč. Razen tega, da je prestopila iz noge na nogo, ali zamenjala vato se ni premaknila. Ob nobene od teh dogodkov, pa ga ni pogledala v oči. Vedela je, kako je ta pogled vplival nanjo in posledično tudi nanj, čeprav si ni mogla, ni si znala dopovedati, kaj bi to lahko pomenilo.
Ob njegovem dotiku je zadrhtela. Njeno celotno telo se je odzvalo že samo njegovemu dotiku, a ko je spregovoril še njeno ime … Njune oči so se spet srečale in za trenutke je pozabila kje je, kaj se je zgodilo in preprosto ostala praznih misli. Z rahlim odkimavanjem je odmaknila roko, ki je pritiskala na njegovo rano. Takoj, ko na svoji koži ni več čutila njegovega dotika, ga je začela pogrešati. Zares sta bila drug drugemu kot droga, pa četudi se nista poznala niti en dan. Tisti filmi o ljubezni na prvi pogled, bi se sedaj vsakemu normalnemu človeku zdeli tako resnični in to bi lahko bil trenutek, v katerem so spoznali svojo sorodno dušo – prvi od mnogih, a ne za Eleanor. Ne, za to nesamozavestno čarovnico, ki ni mogla dojeti, da bi jo kdo dejansko imel rad, da bi koga zares skrbelo zanjo. Ne, ne že zato, ker je menila, da si tega ne zasluži, še posebej pa ne, ker tega še nikoli ni občutila. Ne zares.
In dejstvo, da se je bil Marcial pripravljen odpovedati njeni pomoči, čeprav je bil kar hudo poškodovan, ji je jemalo sapo. Že res, da mu je verjela, da je preživel že kaj hujšega, je svojega očeta, am, krušnega očeta poznala dovolj dobro, da je vedela, da ni kar tako omahnil. Seveda se misel ni za dolgo naselila v njenih mislih, saj je imela na koncu jezika pripravljen odgovor. »Ne vem, če si opazil, ampak mislim, da ima dovolj ljudi, ki znajo in bodo poskrbeli zanj. En gor ali dol.« je tiho dejala. Njen glas ni bil šepetanje, a zato nič kaj glasnejši od njegovega. »In ni mi odveč. Zaslužiš ali ne, je sedaj nekako v mojih rokah. je še dodala z rahlim nasmeškom, ki se je komaj opazno zarisal na njene ustnice. Z odločnim pogledom, mu je na rano položila gazo in jo na hitro ovila, medtem pa se poskušala čim naj neposredno dotakniti njegove kože.
Tokrat ni skrivala svojih oči, ali odmikala pogleda, a vseeno ga ni zadržala dolgo, če sta se slučajno srečala. Z rahlo rdečico, ki je obarvala njena bleda lica, je vsakokrat prva odmaknila pogled. Vedela je, da s tem ni oddajala ravno najboljših signalov, ali mu dala kakorkoli vedeti, da je bilo na njem nekaj, zaradi česar se ji je pospešil utrip srca. Po drugi strani pa, tudi on ni dajal nobenih takšnih znakov, ali pa je bila Eleanor preveč zmedena sama s sabo, da bi opazila.
Spet je zmajala z glavo. »Ne vem, kaj imata … ali kakšen je razlog, da sta se stepla, ampak ni se mi treba opravičevati. Ne meni, ali komurkoli drugemu.« je dodala in si ogledala njegov obrez, ki je izgubil vso barvo. Bil je bled kot stena in Ele je opazila sledi potu na njegovem čelu in na njenem obrazu so se izrisale sledi zaskrbljenosti. Z nežnim gibom je zajela njegov obraz in si podrobneje ogledala ostale rane, ki so mu bile zadane iz strani njenega očeta. Zakaj ga je sploh še klicala oče? Že res, da jo je vzgajal, a ravno zaradi njega se nikoli ni počutila kot del družine. Ravno zaradi njega, se je še pri štiriindvajsetih trudila, da bi bila ena izmed Ferwellovih, pa ne samo po krvi, ampak da bi se tako tudi počutila.
»Ničesar ti ni treba narediti. Sploh pa nisi v stanju, da bi lahko počel kar karkoli.« je odvrnila, tokrat v normalni jakosti glasu, ki je proti njegovemu šepetanju, izgledala kot vpitje. Opazovala je kako, se je slabotno premikal, kako je vsak njegov gib izgledal kot največji napor. »Morda bi moral leči.« je zamrmrala in z pritiskom na nek gumb naslonjalo stola pustila nižje, da se je Marcial lažje namestil.
»Ne vem, če kaj, česar čarovnija ne bi mogla storiti.« je dejala nič kaj tolažilno in skoraj v trenutku obžalovala svoj odgovor. Da bi se mu oddolžila je poskušala pobrskati po svojem spominu, katere uroke je izvedel njen krušni oče, med pretepom. Pobrskala je po neki omari in našla knjižico z uroki, ter prelistala po njej. »Se morda spomniš, katere od besed, ki jih je izrekel med pretepom? Jaz se spomin dveh urokov, a nobeden od niju ne bi povzročil česa podobnega. Je izrekel kašen urok, preden se je okoli vaju zbrala množica, ali preden sem prišla jaz?« je vprašala z mirnim glasom, ki se je zelo razlikoval od njegovega skoraj paničnega tona. V sebi je bila bitko med zaskrbljenostjo, ki ji kar ni bilo konca in dejstvom, da mora ostati mirna, če lovcu tega nebo uspelo. Nekaj ji je pravilo, da mora ostati mirna, ker mu bo le tako lahko pomagala, da bo ubežal smrti, če je urok res to kar sta misli da je. Nekaj, tako njene misli, kot njeno srce, pa sta ji pravila, da ne bi preživela če ga izgubi in lahko tole zagato reši le trezna in zbrana. Zato ji ni preostalo drugega.

» 5th house on the left side of the street [marcail belov]
» which side are you on?
» house claim
» come take a walk on the dark side